Vsekakor ni bilo niti namerno niti slučajno, da sem ta dan s svojim športnikom zaključil pri dolgoletnem prijatelju. Bil je to spet eden tistih dni frustracije in nemoči ter brezupa, kot je bilo to v zadnjih treh mesecih intenzivnih terapij: masaž, magnetov, elektrostimulacije, fizikalne terapije in kdo ve česa še v najdražjih bolnišnicah v Istanbulu, pri najboljših strokovnjakih in zdravnikih. Diagnoza je bila kopičenje vode okoli kosti zaradi poškodbe pred šestimi meseci; bolečina se je 'sprehajala' od kolena pa vse do medenice. Moja atletinja ni bila v stanju sedeti, vozit avta, hoditi, o treningu nisva mogla niti razmišljati. Sledilo je trimesečno zdravljenje z injekcijami proti revmi, s spremljajočimi glavoboli; nakazana je bila možnost operacije, če zdravljenje ne bi pomagalo. Bal sem se izgube sezone in Olimpijskih iger v Riu de Janeiru čez dve leti.