Nove stvari se še vedno odpirajo, trenutno mi je največje spoznanje in tudi telesna izkušnja, kako neposredno so čustva povezana s telesom. Zdaj se mi zdi tako logično, da sploh ne vem, kako sem lahko prej shajala brez tega razumevanja. Nikjer prej nisem zasledila, da bi bilo to tako jasno predstavljeno, kako delujejo refleksni odzivi in kako se postopoma trajno zakrčijo mišice in kako to vpliva na gibanje in zdravje. Nekako na splošno sem vedela o povezavi med čustvi in telesom, o negativnem vplivu stresa na telo. Samoumevno je bilo, da se mišice napnejo in sprostijo, kadar namerno izvedemo neki gib, ne pa, da se napenjajo in sproščajo tudi refleksno in da se lahko tudi »pozabijo« sprostiti. In prav to razumevanje in prek vaj tudi izkušnja mi daje na voljo res učinkovito orodje za to, da spoznam sebe in postanem svobodna v svojih dejanjih in odločitvah, skratka da prevzamem nadzor nad svojim življenjem in ga usmerjam po svojih željah. Kot je napisano v učbeniku: »Spremeniti tok življenja je mogoče le, kadar imamo svobodo in moč.«

Na tej poti osvobajanja pa je seveda treba skozi proces spoznavanja sebe, ki je boleč in naporen. Oba dela seminarja sta mi bila naporna, vendar ko pogledam nazaj, opažam, kako previdno, vendar ravno prav močno si začel v prvem delu drezati v moj oklep, ravno toliko, da sem ga začutila in me je začel motiti, in potem me je motil vedno bolj. Do drugega dela seminarja se je ravno toliko razrahljal, da sem začutila, kakšen pritisk je pod njim. In iz tega, kar sem sem se naučila, sem vedela, kaj to pomeni. Ampak bilo je še nekaj odločilnega zraven: ko sem se zadnji dan peljala v Brežice, sem čutila, da se peljem na varen kraj, ne vem, če sem kdaj prej že čutila tako, da res lahko odvržem oklep in me ne bo več sram, ker ni nič takega, česar bi se morala sramovati. Še vseeno je bilo težko, ampak tisti občutek varnosti mi je pomagal. Zdaj mi ta občutek počasi postaja malo bolj domač in mi pomaga, ko se poskušam v konkretnih situacijah narediti bolj opazno, ali kot si rekel, iz vloge slepega potnika prestopiti med člane posadke.

Ne vem, ali se mnenje o šolanju nanaša tudi na čisto organizacijski del – meni se je zdelo vse organizirano brezhibno, nekako v duhu same metode: red, učinkovitost, vse je delovalo tako, da smo se lahko osredotočili na učenje. Mogoče se mi je na začetku zdelo, da je preveč časa namenjeno predavanju in premalo vajam, vendar zdaj mislim, da je bilo tako z namenom, da bi lahko zdržali psihični napor in da bi nam odprl pot v razmišljanje v duhu metode AEQ. Kar je glavni cilj vsakega študija – naučiti se samostojno razmišljati in delovati ter raziskovati naprej.