Spoznanja in razumevanja (prva polovica seminarja AEQ učitelja 1.stopnje) Monika Adler

Z metodo AEQ in njeno filozofijo sem seznanjena sedaj dobro leto in pol. Aleševa razlaga, podkrepljena z izkušnjo čutenja pomankljivega nadzora nad svojim zavestnim gibanjem pri aktivni terapiji, mi je omogočila, da sem svojo dolgotrajno bolečino začela razumeti kot posledico do takrat neučinkovitega vedenja in delovanja ter neusklajenostjo med željami uma in zmožnostmi telesa. Bolečina je takrat zame dobila pomen učiteljice in ne mučiteljice. Z AEQ vajami sem zopet prišla v stik s seboj- s svojim telesnim, mentalnim in duševnim stanjem. S pozornim in vestnim raziskovanjem skozi AEQ gibe sem povečala zmožnosti občutenja telesa in postopno izboljševala nadzor nad svojim gibanjem. Usklajenost med hotenim in izvedenim gibanjem se je tako čez čas povečevala, bolečina pa postopno zmanjševala.

Kljub osnovnem dojemanju na kakšen način AEQ metoda pomaga ljudem pri odpravljanju raznoraznih telesnih težav, me je globina zasnove metode, ki nam je v določeni meri bila predstavljena že prve tri dni seminarja, prijetno presenetila.

Pri postavljenem vprašanju, kakšna spoznanja mi je prvi del seminarja omogočil, se mi misli vrtijo okrog tem bolečine, senzomotorne amnezije, entropije, časa, prepletenosti med našo zavestjo, podzavestjo in telesom ter vloge AEQ metode v povezavi s temi.

Bolečina je evolucijsko pomemben telesni odziv, ki opozarja na nevarnost zunaj ali nered in neusklajenost znotraj nas samih. Njena glavna naloga je, da nas zaustavi in iz avtomatiziranega delovanja preusmeri našo zavest v trenutno dogajanje. Z njeno pomočjo dobimo priložnost, da v dani situaciji nekaj spremenimo (gibanje, vedenje, odnose, okolje) in se iz nje učimo (kaj je nevarno, neprimerno, nepravilno, neučinkovito). V kolikor bolečino smatramo kot nepomembno, nekaj kar moramo premagati in zaobiti ter poskušamo občutke iz telesa zatreti, se ta sčasoma le stopnjuje, nemalokrat pa privede tudi do kronične bolečine.

Da do kronične bolečine pride, je največkrat moralo preteči nekaj časa, ko nismo delovali oziroma se se odzivali primerno glede na naše telesne občutke- ker nismo imeli časa, nismo hoteli, nismo vedeli kako ali nismo smeli. Daljše obdobje zavračanja signalov iz telesa privede do nerealnega odnosa do časa, izkrivljene percepcije svojih zmožnosti in velikokrat neprimernih odnosov. V želji, da bi trmasto nadaljevali z našim načinom delovanja brez sprememb (ki bi bile sicer potrebne), se telo odzove z zmanjševanjem čutenja telesnih senzacij, ki nas opozarjajo na našo neučinkovitost ter porušeno homeostazo v našem telesu. To omogoči z zakrčenjem skeletnih mišic, kar povzroči nastanek senzomotorične amnezije.

Senzomotorna amnezija oziroma čutno-gibalna amnezija je pojav sodobnega človeka, ki vedno slabše čuti svoje telo in s tem težje nadzoruje in usklajuje svoje gibanje s hotenim in izvedenim. Človeško gibanje je posledica senzorno-motorne zanke, kjer senzorični receptorji iz telesa pošiljajo informacije o našem stanju in položaju v centralni živčni sistem. Možgani informacije nato razčlenijo in na podlagi le teh posredujejo ukaze v naše skeletne mišice, ki nam omogočijo gibanje. Boljše občutenje in realnejšo sliko kot lahko s pomočjo senzoričnega sistema pridobimo, bolj primeren bo naš čustveni in telesni odziv. Senzomotorična amnezija povečuje neusklajenost v nas in pospešuje entropijo, kar pogosto vodi v postopni razvoj telesnih bolečin in težav.

Čas in energija imata pri nastanku SMA pomembno vlogo. Včasih je bilo energije v pomanjkanju, zato so ljudje poskušali porabo energije čimbolj zmanjšati- to so počeli tako, da so povečevali svojo učinkovitost. Za dvig učinkovitosti je bilo potrebno nenehno učenje in pozorno opazovanje (sebe in okolice)- za vse to pa so si morali vzeti čas. In ta je bil na razpolago. V današnjem svetu pa imamo na voljo obilo energije, kar nam omogoča, da kar nekaj časa lahko kršimo naravne zakone in smo v življenju neučinkoviti, preden začutimo entropijski zakon, ki deluje na vsa živa bitja. Današnji pritisk časa nas velikokrat sili, da naši občutki ostanejo nezaznani oziroma so nezaželjeni ter naši odzivi neprimerni. Opozorila iz telesa tako večkrat vidimo kot nadlogo, ki od nas zahteva spremembo, za katero pa nimamo niti časa, niti energije in volje.

Za odpravo dejanskega vzroka naših težav ter da bi upočasnili silo entropije na nas, pa je nujno potreben čas ter dovoljšnja energija, da bi do korenitih sprememb lahko prišlo. Dovolj časa in energije nam omogoči usmerjanje pozornosti v svoje telo, opazovanje svojih misli in vedenja ter odnose, ki jih imamo z drugimi osebami. Vedno bolj razumemo kakšni so naši vzorci mišljenja, kakšna so naša prepričanja, na kakšen način delujemo in kako je vse to povezano z našim telesnim stanjem- ravno energije, napetostjo, dihanjem, gibanjem. Počasi začenjamo dobivati odgovore o usklajenosti našega podzavestnega delovanja, naše zavesti in telesa.

AEQ metoda z AEQ vajami ter primerno razlago ponuja priložnost, da spremenimo svojo podzavest, nadzor nad skeletnimi mišicami, izboljšamo vzorec dihanja ter s tem posledično tudi svoje vedenje.

Monika Adler, učiteljica AEQ metode® 1. stopnje