Bil je skoraj zadnji decembrski dan, temperature primerne letnemu času, a za vsega vajene kolesarje pač nič posebnega. Če te čez pol leta čaka pomembna dirka, potem pač greš in se ne sprašuješ, ali je to smiselno ali ne. Ker verjameš, da je. Ker vse, prav vse podrediš cilju – tretjič odpeljati Dirko okoli Slovenije. Navajena si biti superženska, voziti divji slalom med družino, službo in treningi, opravljati več stvari hkrati, biti hobotnica. Ker te to dela živo, pomembno, ker te navdaja z nečim …. Prvi dnevi novega leta pa so nato s seboj prinesli solze, razočaranje, šok in … nadvse urgentno operacijo hrbtenice. Brez posebnih prejšnjih opozoril (športnike tako ali tako vedno nekaj boli) oziroma s popolno ignoranco vseh opozoril, ki jih je pošiljalo telo. Še več … bolj, kot greš preko sebe, bolj si pomemben, boljši od večine, skoraj nadzemeljski.
A telo opozarja, da si dejansko močan le toliko, kot ti dovoli telo in ne glava. Tudi po operaciji in dolgotrajnem okrevanju je glava še vedno živela v popolnoma drugem svetu kot preostanek telesa. Dokler se ni 8 mesecev po operaciji zgodba ponovila. Nova operacija sicer ni bila potrebna, je bila pa morala popolnoma na psu. Dva meseca neznosnih bolečin, ko je bilo življenje praktično omejeno na trenutke bistre glave med enimi in drugimi protibolečinskimi tabletami. In na spoznanje, da bo potrebno nekaj korenito spremeniti, če se želim sploh še kdaj postaviti na noge. Splet okoliščin me je tako pripeljal do Aleša. Sprva razmišljanje o tem, kako bom zmogla 8 urno delavnico, saj ne morem niti noge dvignit … seveda, glava je bila še vedno naravnana izključno na športne dejavnosti. Če ni treninga, če ni tekem, ni življenja Po prvi delavnici še vedno nisem vedela, kaj bi sama s sabo, kaj bi z Aleševimi nasveti. Še vedno sem iskala elemente treninga.
Vse vaje so bile oddelane na »vso moč«, do konca, kot pač vedno. Če »se ne razbiješ, nisi naredil nič«. Nato pa je počasi sledilo odkrivanje zame popolnoma novih dimenzij življenja. Stanje pred ogledalom preteklosti in svojih ravnanj ni bilo nekaj, kar bi kadarkoli rada počela. Odpiranje omar, v katerih ležijo popolnoma zaprašeni okostnjaki je prav tako nekaj, česar verjetno nihče ne želi. A ko enkrat omare odpreš, ugotoviš, da lahko okostnjake z enim sami pihom spremeniš v prah, ki ga veter raznese na milijon koncev. S pomočjo AEQ metode se počasi učim živeti drugače. Spoznanje, da ima vsako dejanje svojo posledico, da ima vsak zakaj svoj zato in da mi je neprimerno lažje, ko se zavedam lastnega telesa, lastnih omejitev in v njih uživam … Spoznanje, da imam glavo na vratu pritrjeno tudi zato, da sta le ta in telo tudi dejansko povezana in ne le zato, ker bi bilo naravnost nenavadno hoditi po svetu z glavo v roki, je bilo, kot bi ravnokar odkrila Ameriko.
Ko sem prvič prišla do Aleša in se začela srečevati z AEQ metodo, si nisem niti približno predstavljala, kaj to sploh pomeni. Pač, še ena terapija, ki mi bo pomagala sanirati hernijo in me čim prej postaviti nazaj na kolo, na cesto in v vsakdanje življenje. Bolj, ko sem se spoznavala z metodo AEQ in dlje, kot poznam Aleša, bolj se zavedam tega, da tako, kot sem s tem razmišljanjem brcnila v temo, dejansko nisem še nikoli. Premalo je besed, ki bi lahko opisale transformacijo v razmišljanju, v počutju in dojemanju sveta. Vendar – sedaj vem, da imam ušesa, ki dejansko slišijo, oči, ki vidijo in telo, ki mu glava pusti delovati tako, kot telo to zmore. Saj bi verjetno zmogla tudi brez pomoči AEQ metode in niti ne bi vedela, da je karkoli narobe, a kvaliteta življenja se je tako korenito spremenila, da lahko rečem samo: hvala hrbtenici, da si me izdala in še bolj hvala Alešu, ki si me seznanil s skrivnostmi AEQ metode.
Vesna Štemberger, Ljubljana
