Še danes se spomnim, ko sem prvič poklical Aleša in opisal moje težave z bolečinami v kolenu pri kolesarjenju in pozorno je poslušal.

Mirno me je vprašal po mojih ramenih in morebitnih preteklih poškodbah in operacijah, kolena ni omenjal in me pomiril, da bo vse v redu… Nasmejalo se mi je do ušes, takoj sem začutil, da bomo delali na vzroku in ne »krpali« simptomov.

Če dobro pomislim, sem prvič bolečine na kolesu začutil v levi preponi, v študentskih časih, 15 let nazaj med dnevnim kolesarjenjem po Ljubljani. Nekaj let za tem, so se bolečine zopet pojavile in se celo selile na spodnji del hrbta, levi kolk, koleno in na nasprotno stopalo. Ne samo pri kolesarjenju, tudi pri teku, hoji navkreber, med službo, pri sedanju v in iz avta, skratka ne samo pri športu ampak tudi pri aktivnostih vsakdanjega življenja. Rešitev kot vedno sem iskal v šibkem mišičju, čeprav sem se redno ukvarjal s športom in tako dodajal vedno nove vaje, imel fizioterapevtske obravnave, izvajal samo masažo z različnimi pripomočki in raztezne vaje skoraj do onemoglosti…

Zaradi nezadovoljstva z rezultati in ne-mira v sebi, sem iskal rešitev naprej in končno »spoznal« Klinično somatiko. Ključ je bil v sprostitvi in zavedanju določenih delov telesa oz. usmerjanju pozornosti na gibanje med vajami KS ter spoznanju refleksa rdeče luči. Med pogovorom z Alešem sem njegove besede kar požiral, vse se mi je zdelo naravno, zemeljsko, logično, preprosto in se iz terapije v terapijo bolj prepuščal in se na koncu poistovetil s filozofijo KS.

To pomeni, da poleg vsakodnevnega izvajanja gibov KS, ki jim namenim od 10 do 30 minut (s tem odpadejo vse ostale metode in pripomočki), sem začel določene zakonitosti KS prenašati tudi v vsakdanje življenje. Med določenimi opravili ali aktivnostmi (kolesarjenje, plezanje, igra z ot roci na tleh…) naredim v mislih kratek prelet skozi telo, se vprašam kje nisem sproščen, kje je ovira, kako diham ipd., to popravim in sem uspešnejši v nadaljevanju. Naj se nadaljuje…

Gabrje, 02.09.2015