Že pomen prvega stavka:« ena izmed najtežjih nalog vsakega posameznika je vzpostavljanje zdravega in funkcionalnega občutka o sebi« daje po AEQ delavnici  povsem druge temelje. Velika razlika je med tem kaj mislimo, kako smo in kako smo v resnici. Šele po vajah, vsej  slišani teoriji in povezovanjem s svojim zavedanjem, izkušnjami in napakami, se vedno bolj zavedam  kaj je funkcionalen in zdrav občutek o sebi.

Prepogosto živimo zaradi pomankanja časa preveč izven sedanjosti in naša zavest, kljub opozorilom telesa, ne ve, kaj je zame zdravo. Pa tudi, ko se ravnovesje vzpostavlja, zaradi preveč stvari, ki jih v tistem trenutku še ne znam urediti in uskladiti, hitro padamo v prejšnje podzavestne odgovore in ravnanja. Pomembno pa je, da se jih zavem in zavedno zopet urejam.

Opažam, da vedno hitreje  zaznam, kdaj simpatikus postaja aktivnejši in se že ob prvih znakih preko dihanja in poznavanja razlogov  lahko relativno hitro umirim. Če to storim dovolj zgodaj, se telo povsem umiri. Če pa pride presenečenje s prevelikim pritiskom pa po starem. Tako npr. pri odločilnih sestankih, pogovorih  nisem mogla jasno misliti in najti pravih rešitev. Prej se nisem zavedala, da je moj limbični sistem v strahu pred pravilno odločitvijo ponorel in zavestnega razmišljanja ni bilo. Sedaj je lažje, včasih še sama sebe presenetim nad idejo

Opažam, da delujem v ciklusu. V predmenstrualnem obdobju je manj energije, več premlevanja, večkrat občutek žalosti. Za mano je čas velikih nihanj, notranjih odločitev-mišljenja. Še vedno imam občutek, da je telo minimalno v simpatičnem sistemu, tudi ko ni potrebno. Čeprav mi ljudje okoli mene pripovedujejo drugače?

Vedela sem že kar nekaj o  amigdali in hipokampusu iz vaj TRE ali pa EFT. Nikakor pa nisem našla poti dobre regulacije in zavestne kontrole. Pri vajah sem se nezavedno preveč obremenila in vzorec groze se je ponavljal in ponavljal.  Šele ob  ponavljanju AEQ vaj, vedno boljšem občutenju sebe se vedno bolj zavedam kaj je ravno prav zame. Prav vaje dihanja in občutek groze in kakšni občutki so tik pred tem, mi je dal vedenje kdaj zmanjšati, se umiriti, popustiti.

Preko prepoznavanja podzavestnih vzorce, lahko vplivam in spreminjam trenutno življenje. Bolj vem zakaj sem toliko potlačila vse za ljubi mir. Zakaj mi pravijo, da sem kot mediator, da umirim in uskladim situacijo. Za dobro drugih, potlačim svoje misli in želje. Prav tu čutim, da lahko že  bistveno bolj sproščeno izrazim svoje misli, želje, poglede.  Prav zanimivo, pa zato ni nič več nasprotovanj ali krega. Nasprotno, sama sem bolj svobodna.

Moja leva hemisfera niti ni vedela za desno. Vse  sem si razlagala logično, sistematično, predelovala argumente le na razumski ravni. Šele z AEQ vajami® vedno več pozornosti dajem čustvom, mislim, dojemanju zunanjega in notranjega sveta, kar pa prinaša kompleksnost mišljenja in delovanja. Vedno sem se čudila, kako imajo nekateri šesti čut, predvidijo dogajanje in se dobro odločajo. Preko navpične povezanosti vedno bolj zaznavam telo, občutke in preko vodoravne povezanosti  se jih zavedam, jih lahko izražam, Bolj vem kako sem in kaj želim in zakaj nisem naredila koraka naprej. Ko sebe dobro občutim tudi druge membrane  boljše zaznavam. Tako sem mirnejša, odločitve  so zavestnejše in bolj  sem zadovoljna z življenjem. Šele ob povezavi obeh hemisfer se povečuje naše znanje in zmožnosti, da skozi zavestno spreminjanje sedanjosti lažje in natančneje dosegamo željeno prihodnost.

Nejasna komunikacija znotraj nas samih vodi v napetosti in entropijo. Telo nas na to opozarja z  nelagodjem, bolečino in boleznijo. Šele  z povezovanjem in kontrolo navpične ( med vajami- čutenje) in vodoravne povezanosti med vajami in po njih (opis občutkov in čustev) se začne integracija zavednega in nezavednega, spreminjanje navad in širše, fleksibilno razmišljanje.

Prav včeraj sem zaključila pohod okoli 100 km v 3 dneh. Smo skupina, ki se poleti odpravimo  na daljšo pešpot. Na pot se vedno odpravim z veseljem, ne pretiravamo, sproti se prilagajamo našim sposobnostim. Bolj pozorno  sem opazovala svoje in druge odločitve in vzorce delovanja. Opazila sem, kako sem v iskanju navigacije, odločitev zaradi vremena, počitka, razmišljala drugače, (hitrejše in smiselnejše) jasnejše povedala svoje mnenje in argumente. Zelo hitro sem dobila vlogo navigatorja in organizatorja. Tudi, ko je bila želja skupine po preveč naenkrat sem z argumentiranem razmišljanjem omogočila, da se nismo  preobremenile. Zaupanje je bilo vedno večje. Z opazovanjem sem korigirala ritem hoje, dolžino koraka, gibanje medenice, sledila sem koliko je zame ravno prav, kje se pojavlja več napetosti in zakaj.. Nahrbtnik 10 kg namreč precej spremeni gibanje prsnega koša in ramen. Primerjala sem občutke hoje lani in letos. Ker nisem bila utrujena, so moje sopohodnice opazovale mojo hojo in me spraševale kako.

No, danes smo vse zadovoljne. Sem brez žuljev, bolečin, polna energije. Resnično sem  uživala. Ta trenutek, bi lahko nadaljevala s hojo.

Marinka, Cerknica