Ko sem prvič prebrala Aleševo knjigo “Lahkotno iz kroničnih bolečin”, sem le delno razumela pomen AEQ somatskih vaj.

Že več let sem imela težave s hrbtenico, fizioterapija in občasne vaje ob akutnih bolečinah so imele le kratkotrajen učinek, prav tako obiski pri kiropraktiku niso prinesli dolgoročnega učinka oziroma konec bolečin. Sedeče delo v službi in tudi premalo gibanja je prineslo slabšanje stanja. Leta škodljivih navad, preveč sedenja, premalo gibanja, tempa življenj in hitenja povzročijo, da postane telo zakrčeno in trdo. Na delavnici sem zelo pozorno poslušala Aleša, kako je predstavil vaje in povedal, da se na ta način lahko odpravi senzorno-motorična amnezija, razložil je pomen stanja optimalne sinergije in zavestnega občutka in nadzora. Že po prvih vajah sem začutila razliko. Vendar sem šele kasneje na individualnih terapijah razumela pomen AEQ klinične somatike.

Vsakodnevne vaje doma, v povezavi z vsemi informacijami, ki mi jih je podal Aleš, podkrepljene s pogovorom o pretklih dogodkih, so mi dale veliko odgovorov. Bolečina pokaže, kaj ni dobro početi, skozi vaje AEQ somatike se vedno bolj razume in spreminja ter odpravlja vzrok za bolečino. To pa se doseže z vedno več znanja in občutka, kaj je zakrčeno in kako se ta zakrčenost spremeni tam, kjer dejansko je.

Pri vajah se pozorno osredotočam na gibe in od začetka sem najprej namenoma šla do rahle bolečine, da sem sploh začutila mišice. Z umom je potrebno povezati gib z mišico, da je učinek. Sedaj takoj opazim, če kaj naredim prehitro ali s premalo pozornosti, zavestno opazujem in hkrati spremljam občutke, ki se pojavijo. Bolj ko so nežni in zavestni gibi, bolj je prijeten občutek v telesu. Pri raziskovanju sem iskala prav te občutke in ravno s tem postanejo vaje igra; mehka, sproščena igra s svojim telesom. Vsa ta širina sprememb, ki jo vedno bolj razumem in s tem nadziram, dvigne kvaliteto življenja in na več področjih čedalje več ravnovesja. Ko se začneš bolj sprejemati, je vedno bolj dostopno spreminjanje. Zavestno iščeš nežnejši in bolj poln občutkov način izboljševanja, kombiniraš občutke, ki jih dobiš iz telesa, z zavedanjem kaj želiš. Pomembna je zavestna komunikacija na vseh področjih.

Že dalj časa delam na sebi in na tem, da sem zavestna sedanjega trenutka, kaj in kako vidim ter razumem okolico, kako se odzivam, sedaj po AEQ klinični somatiki pa je to zavedanje še močnejše, podkrepljeno z močnimi občutki v telesu.

Najprej sem to zavedanje opazovala bolj z umom, v glavi, sedaj pa je um čedalje bolj povezan s telesom. Zaradi vaj in drugačnega občutka prihaja do sprememb v gibljivosti medenice, telo je mehkejše in bolj sproščeno. Povezanost medeničnega dna z zavestnim delom uma je zelo pomembna. Pozorna sem pri hoji, gibanju medenice skladno z rameni, hoja je bolj sproščena. Z vajami je prišlo tudi do močnejših reakcij, iz notranjosti so prišli strahovi, spomini, potlačena čustva, ozavestila sem nekaj stvari, na katere sem že pozabila ali pa jim nisem pripisovala velikega pomena.

Delam na tem, da sem v svojem centru, umirjena, da se osredotočam nase, na svoje občutke, odzive, na komunikacijo, na odnos do vsega. Veliko učenja in dvig kvalitete na podlagi izkušenj in modrosti. Vsi občutki v telesu, kroženje te prijetne energije in vse spremembe, ki sem jih začutila v telesu, so posledica povečanega zavedanja mišic in telesa ter skladno s tem večje sposobnosti daljšanja in krajšanja mišic ter sprostitve.

Pri vajah delam gibe še bolj počasi, igrivo in na način, da čutim lepe vibracije v telesu in se zavestno osredotočam na to, da iščem prijetne občutke. Zanimiv je občutek pri vajah, ko dejansko vidiš in čutiš sebe, da zavestno delaš te gibe, hkrati pa čutiš občutek. Pomembno je, da vaje delaš nežno in počasi in znotraj nebolečega obsega. Aleš pravi, da je to je pravilen napredek čutenja in s tem sprememb v čustvenih, gibalnih in vedenjskih vzorcih, kajti na osnovi občutkov in bolečine spreminjamo delovanje zavesti in s tem prihodnosti. Bolj se zavestno odzivam v različnih situacijah, hitro vidim realno sliko, začnem iskati rešitve problemov oziroma odzivanja v odnostih. Začutim sebe in svoj odziv, hitro prepoznam tudi obnašanje drugih in se ustavim, poskušam razumeti in se ne vpletam v druge oziroma v to, kar zame ni pomembno.

Aleš uči, da bolj ko čutimo svoje telo in znamo povezati um in telo, bolj vemo, kdo smo in kako smo. Samo tako vemo, kaj hočemo in kako to dosežemo. Bolj znamo usmeriti energijo v lažje doseganje ciljev, izpolnitev želja in zadovoljitev potreb. Drugače dojemamo situacije, posledično drugače odreagiramo. Ta način ti da možnost sprememb, ki temeljijo na tem, da vidiš širše in dejansko razumeš, kaj se dogaja. Ko pa je podkrepljeno z občutki, je pa zavedanje še bolj jasno. Razvija se občutenje lastnega telesa, to pa vodi v ravnovesje in več zdravja.

V procesu izvajanja vaj se sproščajo tudi čustvene blokade, to se je začelo najbolj močno dogajati po aktivaciji psoas mišic, ki se jim reče tudi “mišica duše”, od njih je odvisno ne le naše fizično, temveč tudi psihično počutje. Pri njihovem sproščanju namreč sprostimo fizične in čustvene travme. Skrčene mišice pošiljajo telesu signale, da je v nevarnosti. Aleš mi je na preprost in zelo učinkovit način podal informacije, da sem razumela, kaj in zakaj se mi določene rakcije v telesu sploh dogajajo.Tekom terapij mi je predlagal tudi nekaj knjig, v katerih sem dobila še večjo širino in razumevanje. Mišico psoas dejansko sprostimo šele, ko spremenimo odnos do sebe in tako nežnost in občutenost na vseh nivojih dodajamo v vsak dan.

Potlačena čustva se skozi tako spremembo do sebe in spremembo mišljenja o sebi in preteklosti sproščajo, jok pa je ena od oblik, kako zatrta in potlačena čustva sprostiti iz sebe. Nujno pa je, da zavestno razumeš, kaj se dogaja, da se ne zakleneš nazaj vase, ker potem nima dolgoročnega učinka. Sedaj se bolj zavedam telesa, mišic, hoje, pozorna sem na držo, telo je bolj mehko in sproščeno. Še vedno sem v procesu sprememb, vendar imam sedaj veliko informacij in vem, da je to prava stvar zame, bolečin skorajda ni več.

Hvala ti, Aleš za vse naučeno in da si mi pomagal pri vseh fizičnih in psihičnih spemembah. Jaz bi temu rekla prava psihosomatska terapija. Še veliko dela me čaka, ampak počasi, z zavestnimi gibi se daleč pride. To ni delo, ampak igra gibov, brez naprezanja, z lepimi občutki do zdravja in lahkotnega gibanja.

Dušica Gabrijel