Aleš, ne mine dan, da se te ne spomnim. Vedno nekaj eksperimentiram, vadim, gibljem, ampak vse se konča s tabo in klinično somatiko.

Ti si mi na nek način merilo in spodbuda, da grem naprej. Včasih mi postane težko, še posebej v trenutkih ko mi postanejo stvari nejasne, zapletene in naporne. Najbolj je to opazno takrat ko obstaja velik odpor in pritisk, rešitve pa pričakujem takoj. Tako, kot si mi pred nekaj dnevi rekel, da se vzorec po katerem razmišljamo in sprejemamo odločitve preslikava in vpliva na vsa področja našega življenja. Povezano s tem lahko ugotovim, da mi je klinična somatika omogočila postopno zavestno spreminjanje sebe skozi zavesten, upočasnjen in neboleč pristop, ki ga lahko vedno bolj uporabim v vsakem trenutku in vsaki situaciji.

Zadnjih 5-6 voženj uživam v eleganci, enostavnosti in lahkotnosti vsakega obrata pedal. Stalno si mi bil v glavi s pravilom, da se z pretirano uporabo sile dolgoročno ne doseže nič dobrega ( takoj se spomnim vojn, groženj in podobnih situacij). Velikokrat sem imel na kolesu občutek, da se borim proti samemu sebi. Tako sem se med vožnjo odločil poizkusiti z lahkotnimi gibi obvladovati velike obremenitve, z ohranitvijo sproščenosti in fluidnosti gibov. Osredotočil sem se na center telesa in pustil, da on vodi gibanje nogi pa samo sledita. Vse od tu naprej je bila samo potrditev, da sem na pravi poti.

Vsakič ko sem to izvedel je bilo bolje, utrujenosti skoraj ni več, moči je na pretek , ravno tako hitrosti. Ravno danes sem imel v vetrovnih pogojih najboljši čas kar pomnim. In skoraj se nisem oznojil J Center dela svoje delo, možgani vodijo gibanje in ga izboljšujejo, zavestno izvajam vsak obrat pedal, mišice so vedno bolj usklajene pa se več ne borim proti sebi. Razvijam se, učim in sem vsak dan vse boljši in se imam vse rajši.