Metoda AEQ razlaga, da je kronično stanje v telesu posledica kronične nezmožnosti reševanja medosebnih odnosov. Kronično vnetje nam kaže, da imamo v življenju na določenem področju kroničen problem, ki se odraža na telesu. Na telesnem nivoju to pomeni, da je telo v stalnem stresu.
Bolečina nas opozarja na nered in entropijo, ki je v nas in zunaj nas. Bolečina ima podobno vlogo v človeškem telesu kot jo imajo opozorilne lučke v avtu, kamionu ali avionu. Vozniki in piloti jih jemljejo skrajno resno.
Z enako resnostjo naj bi se lotevali iskanja vzroka za bolezensko stanje v našem telesu. Bolečina nas opozarja na sistemski nered v našem življenju in od nas (se) pričakuje, da bomo svojo življenjsko energijo uporabili za urejevanje nereda.
Na človeško telo/ sistem gledamo kot na celoto, ki jo sestavljata telo in um. Kadar med njima teče jasna komunikacija je telo v ravnovesju. Človek je zdrav, sproščen, zadovoljen in živi življenje (ne životari). Njegov sistem je urejen. Zagotovljeni so vsi pogoji za sintropijo. Ima dovolj življenjske energije in prostora.
Malokdo je danes povsem zdrav, umirjen in zadovoljen. Prav nasprotno: skoraj ni človeka, ki ne bi v svojem življenju občutil vsaj nelagodja, duševne stiske, utrpel telesne poškodbe. Žal niso redki, ki životarijo v konstantnemu stresu, v težkih bolezenskih stanjih, trpijo kronične bolečine… Vse našteto kaže na porušeno ravnovesje znotraj in zunaj človeškega telesa. A svoje travme ne vidimo, ker v njej živimo.
Biti v stiku sam s sabo, pomeni čutiti realno stanje v telesu. Če bi bilo temu tako, bi imeli realen občutek za to, kdaj je pravi čas in koliko je ravno prav. Upoštevali bi zakon časa in ravnovesja.
SMA je odziv telesa na potrebe uma, da zanika realnost, ki nas ogroža, omejuje, moti, ovira. Za to stanje (navideznega ravnovesja) je poskrbel naš um že zgodaj v otroštvu. Pomeni, da smo ustvarili kronično podzavestno zakrčenost (tonus) v telesu. S tem smo zanikali/popačili zaznavanje realnega, nevzdržnega stanja okolice in sebe. Dvignjen tonus nas še danes ščiti pred tem, da bi potlačeni/ izkrivljeni, predvsem pa boleči občutki dobili dostop do zavesti.
Z AEQ vajami in intrpretacijo/analizo dogajanja zmanjšujemo SMA in povečamo občutek za realno stanje v telesu.
Za ureditev kroničnega sinusitisa na bi svojo energijo usmerjali v urejanje določenih odnosov. Ker pa senzorna amnezija sovpada z nizko čustveno zrelostjo, kot otroci jeze nismo upali ali smeli pokazati skozi oči. Naučili smo se, da potencialno energijo, ki se je nabrala v sinusih, zadržimo tam in je ne usmerimo na učinkovit način navzven in s tem poskrbimo za red in zdravje. Ker tega nismo naredili, smo s časom ustvarili pogoje za kronične bolečine. Imunski sistem nam je nekaj časa pomagal, ni pa vsemogočen, če mu ne gremo naproti.
Lahko še dandanes kot odrasli svojo energijo (namensko) trošimo za druge stvari, ker zaradi nezadostne čustvene zrelosti še ne zmoremo urediti, kar bi bilo potrebno. Višja čustvena zrelost zahteva nižjo senzorno amnezijo. Ljudje si namreč pogosto s svojo (napačno) logiko (znanjem, širino, prepričanji ….) razlagamo vzrok za svoje bolečine in na enak način rešitev zanjo.
S poznavanjem AEQ metode ter rednim izvajanje vaj pridobivamo na razumevanju, z leti pridobivamo na modrosti, izkušnjah in sposobnosti vpliva na okolico. Z dvigovanjem čustvene zrelosti poskrbimo, da postajamo bolj integrirana osebnost, ki je sposobna izražati čustva z zavestnim nadzorom in sprejeti posledice svojih dejanj. Vse to vodi v zagotavljanje pogojev za sintropijo.
Na ta način naš sistem ne bo tako oslabljen, da bo ob vsaki težavi iskal pomoč od zunaj v obliki zdravil proti bolečinam, cepiv, ter takih in drugačnih terapij. Super je in hvaležni smo, da nam medicina, farmacija in tehnologija pomagajo reševati ne le stiske pač pa tudi življenje. Z razumevanjem naše odgovornosti za zdravje in našim spremenjenim delovanjem, bomo marsikaj učinkovito znali rešiti sami, pomoč od zunaj pa bo postala zadnji (zasilni) izhod in ne prvi klic na pomoč.
Simona Benedičič, učiteljica AEQ metode 1. stopnje