Povzetek: V prvih treh dneh izobraževanja so me nagovorile mnoge teme, ki jih je izpostavil predavatelj. Izpostavljam jih pet: možgani, telo in soma, senzorno-motorna amnezija, bolezni in senzorno-motorna amnezija ter zgodovina v mojem telesu. Leta 2021 sem se udeležil treh programov AEQ. Vsebine seminarja so sovpadle z mojimi praktičnimi izkušnjami z AEQ in že slišano teorijo in razlago težav, ki jih doživljajo udeleženci programov AEQ. Glavna dobrobit AEQ in znanja, ki ga predavatelj Ernst Aleš prenaša na udeležence seminarja, je pri meni združevanje psihoterapevtskega pristopa k človeku in pristopa AEQ k človeku in njegovim težavam. Pridobljeno znanje iz AEQ pa je najprej nujno aplicirati v lastno življenje.
Podzavest ima v subkorteksu precej manj sinaps in nevronov, kot jih je v korteksu, ki ga povezujemo z zavestjo. Samo ta del možganov porabi cca 50 % energije, drugih 50 % pa subkorteks, limbični del, mali možgani in podaljšana hrbtenjača. Zanimivo je, da možgani predstavljajo le 2 % človekove teže, porabijo pa 20 % kisika. Hkrati vemo, da naša dejanja le v 10–15 % usmerja zavest, 85–90 % pa naša podzavest, kar je učil že S. Freud in to simbolno izrazil s sliko ledene gore. Naši možgani dobivajo informacije:
z interocepcijo (prisotna čustva in ti signali gredo od podzavesti do zavesti),
s propriocepcijo (ni čustev in signali gredo direktno do zavesti)
s čutili (nos, koža, oči, ušesa, usta oz. vonj, otip, vid, sluh, okus)
Razvoj naših možganov je močno odvisen od odnosov v prvih letih življenja. Raziskovalci poudarjajo pomen zgodnjih odnosov, predvsem z mamo, in vzdušje, v katerem odrašča otrok (Cvetek, 2010, 231–233), zato so tako zelo pomembne izkušnje, ki jih otrok doživi ob starših. Odnos staršev do otrok se bo za vedno zapisal v njegove možgane oz. v njegovo telo (Novak in drugi, 2018, 50).
Kljub temu ostajamo svobodna bitja in se lahko odločimo za lastno spremembo. Druga možnost pa je, da se vdamo v usodo in odtrpimo svoje življenje do smrti. Ali kot rečejo Hrvati: »Kakav sam takav sam.«
V moji klinični praksi uporabljamo razum, zavest za razumevanje problematike posameznika in para oziroma družine. Poudarjamo pomen primarne družine in drugih pomembnih v njihovem življenju, hkrati pa ozaveščamo moč odločitve za spremembo, za kar pa spet potrebujemo razum. Za dolgoročne spremembe potrebujemo predvsem veliko informacij iz telesa iz vseh treh zgoraj imenovanih virov (interocepcije, propriocepcije, čutil).
Telo je objektivno dejstvo (tako vidijo naše telo zdravniki, kirurgi, fizioterapevti, trenerji, farmacevti, drugi …), soma pa je subjektiven pogled v moje telo. To lahko storim le jaz sam (Hanna, 2016, 45). Drugim se zdim telo, sam sebi sem pa soma. To je edinstven pogled name in nihče drug ne more imeti mojega vpogleda vame tako kot jaz. Telo deluje po fizikalnih zakonih, soma je kvantni del telesa in ni pod vplivom npr. gravitacije. Telo nam omogoča, da smo tu in sedaj, kajti telo ne more biti v preteklosti in prihodnosti. Je lahko le v sedanjosti. Zato pravimo, da telo vedno spregovori le resnico (Gostečnik, 2012, 223–242). Živimo pa tudi s svojo zavestjo in ravno povezava telesa in zavesti nam omogoča, da kršimo ali upoštevamo zakon časa in zakon ravnovesja. Težava današnjega, zahodnega človeka je, ker telo zaradi prevladujoče vloge korteksa (razuma) izgublja stik s sabo Telo nam pove resnico, zavest pa z razumom želi nekaj drugega (ali da npr. zanika groze preteklosti, ali s sanjarjenjem skoči v prihodnost, ali npr. sledi nezdravim zahtevam družbe…). Občutki nastajajo v telesu in ne v možganih, ne v razumu. Modrost telesa je popolnoma drugačna kot intelekt razuma. V življenju vsi doživljamo dobre in slabe izkušnje. Ker nas primarna družina, družba, izobraževalni sistem ne spodbuja v reševanje slabih dogodkov (in posledično bolečih čustev), človek svoje bolečine potlači, disociira. Vendar: »Naš um lahko praktično uporablja vsak organ ali sistem v telesu kot obrambo pred potlačenimi čustvi … Zdi se, kot da se je um odločil, da je fizična bolečina boljša od čustvene.« (Sarno, 2007, 54)
Prehod s telesa na somo je ključen za spremembe, ki jih želimo v svojem življenju. Vaje iz AEQ nam pomagajo ozavestiti telo in omogočajo nove in nove informacije, ki so skrite v njem. Z opazovanjem telesnih sporočil dajemo sebi ogromno informacij, ki nam pomagajo razumeti, kdo sem, in predvsem, kakšen sem. Zavedanje telesa in njegovih notranjih reakcij (informacij) nam pomaga zmanjšati pomembnost razuma.
Klinična (lastna) praksa potrjuje pravilo: več ko je stika s telesom, več je resničnih informacij o meni in odnosih, v katerih sem odraščal in bil vzgojen, ter o odnosih, v katerih bivam.
Senzorno-motorna amnezija (v nadaljevanju SMA)
SMA se v našem telesu vzpostavi neodvisno od naše zavesti. Življenje v naši okolici (največkrat in za večino ljudi je to primarna družina) nas prisili, da nehamo čutiti samega sebe. Telo to naredi z zakrčenostjo telesa oz. posameznih delov telesa ali posameznih mišic v našem telesu. Poleg tega dejstva je glavna značilnost SMA, da se mi ne zavedamo zakrčenosti naših mišic in fascij. Posledično izgubimo stik s svojimi čutenji ali drugače zapisano, izgubimo stik s samim seboj. Pravzaprav na ta način preživimo groze odraščanja – npr. stalni prepiri staršev, čustveno pohabljeni otroci, prevzemaje krivde, občutki neobstoja, fizične in spolne zlorabe … In ravno SMA nas pripelje v kronične težave, kajti SMA nam omogoča (ali nas celo prisili), da ne upoštevamo zakona časa in zakona ravnovesja, kar nam škodi.
Med delavnico sem ugotovil, da izraz SMA pomeni nepristno, nerealno čutenje telesa na fizičnem nivoju. Podoben je izraz disociacija na psihičnem področju. V psihoterapevtskem delu (vsaj pri tistih modelih psihoterapije, ki se znajo ukvarjati s travmami, in pri psihodinamskih vejah terapij) disociacija pomeni odklop psihe, da ne čuti bolečine, ki jo mora oseba preživljati. Disociacija se razvije kot zdrav način v nezdravem okolju (Likar 2015, 36). Disociacije so zelo pogoste pri spolnih zlorabah v otroštvu (Repič Slavič, T., 2008, 73–85). V klinični praksi se je izkazalo kot zelo koristno povezovanje SMA in disociacije – to vidim kot dva obrambna mehanizma človeka, ki se težko sooča s svojo resnico. Pravzaprav tako psiha poskrbi, da preživimo.
Morda z uporabo tehnike AEQ lažje (in bolj očitno) dostopamo do psihičnih tram, ki so zapisane v telesu (v mišicah in fascijah). Znanost šele ugotavlja, ali obstaja telesni spomin v mišicah in fascijah, kako je tam shranjen, kateri spomini, kako se sproščajo … (Tozzi, 2014, 259–265). Pri fizičnem dostopu do psihe (npr. z uporabo AEQ) precej hitro ugotovimo, da nas telo ne uboga (oz. ne sledimo dovolj natančno navodilom učitelja), pri psihoterapevtskem pristopu pa mora biti terapevt izredno previden, da zazna, kdaj in kako klient prične disociirati. To terapevt stori z upoštevanjem lastnih kontratransfernih odzivov.
Bolezni in SMA, odnosi in čustva, primarna družina
Demenca, Alzheimerjeva bolezen, Parkinsonova bolezen, bronhitis in astma, odstranjeni mandeljni, zamašeni sinusi. Nočeš biti tu in sedaj. Preprosto odideš v svoj svet. Odrasli v svojo bolezen, npr. demenco, otroci npr. v avtizem. Preprosto se kot odrasel nočeš spominjati svojih grehov. Nočeš se soočiti s svojimi dejanji. Nočeš, ne moreš si priznati, kje živiš, v kakšnem okolju, v kakšnih vzdušjih. Odrasli vedo, kaj so naredili narobe, vendar si tega nočejo priznati. Želijo pozabiti. Vse to lahko potrdim pri delu s starejšimi klienti – le precej časa traja, da si to upajo priznati. Astma pri otroku – zaščitni mehanizem, da ne pobesniš.
Zame je novost, da desna polovica telesa vsebuje zgodovino z očetom (ali drugimi pomembnimi moškimi osebami) oziroma da je leva polovica pogojena z mamo (oziroma drugimi pomembnimi ženskami osebami). Enako velja za navedbo, da je spodnji del bolj zgodovina in zgornji del telesa bolj sedanjost. Občutki (tudi poškodbe), ki se pojavljajo ob vertikalni delitvi telesa na levi strani, so povezani z maminim odnosom do mene oz. z mojim dojemanjem sebe ob njej. Zanimivo, da zelo podobno piše tudi Louise Hay (spletni vir).
Smiselno bi bilo proučiti povezovanje leve in desne polovice telesa z razvitostjo leve in desne polovice možganov ter vlogo corpus callosuma. Vemo, da se pri otroku v prvem letu bolj in prej razvije desna polovica možganov, kjer je skladišče neverbalne komunikacije. Desna hemisfera ima večjo vlogo pri regulaciji afekta in modeliranju stresnih situacij. Torej, leva hemisfera nas usmerja navzven in je tista, ki išče novosti, desna pa je interni notranji specialist (Gostečnik, 2012, 203–207). Ključna pa je povezanost leve in desne polovice človeka po vertikali ter tudi leve in desne hemisfere. Za zdrav razvoj otroka je nujno zdravo sodelovanje očeta in mame in da sta povezani leva in desna hemisfera.
V svoji klinični praksi pogosto preverjam to trditev in klienti in klientke v celoti potrdijo različne občutke leve in desne polovice telesa. Med terapijami tudi ugotavljamo oz. (pri meni) potrdimo povezavo občutkov v levi in desni polovici telesa glede na mamo in očeta (oz. druge pomembne osebe v njihovem življenju). Občasno s čustveno, duhovno in telesno ozaveščenimi klienti pričnemo iskati, čutiti, dojemati arhetipe ženskosti in moškosti po polovicah telesa. Arhetipe razumem kot nekaj, kar je skupno naciji, človeštvu, in nekaj, kar presega posameznika (Edinger, 2004). Jung (1993) je to imenoval kolektivno nezavedno. Tudi ko pričnemo raziskovati duhovno področje, ki presega čustveno in telesno dimenzijo, je pogosto najboljši vstop v svet neznanega prav s pomočjo telesa in njegovih občutkov.
Janez Logar, psihoterapevt
Literatura:
Cvetek, R., Celjska Mohorjeva družba, Bolečina preteklosti, 2010
Edinger F. E., Študentska založba, Jaz in arhetip, 2004
Gostečnik, C., Frančiškanski družinski inštitut, Govorica telesa v psihoanalizi, 2012
Hanna T., Somatika, Založba Primus, 2016
Jung C., G, DZS, Spomini, sanje, misli, 1993
Louise Hay: https://www.facebook.com/louiselhay/posts/the-left-side-of-the-body-is-often-regarded-as-the-feminine-side-the-receiving-s/10151704233399750/, pridobljeno 7. 11. 2021
Likar S., Spolna zloraba in doživljanje telesnosti pri žrtvah, diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, 2015
Novak, P. (avtor), Poljak Lukek, S. (mentor), Urh, K. (avtor), Presker, M., Sočutno starševstvo in vzgojni stili v eno- in dvostarševski družini, Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani, magistrsko delo, 2018
Repič Slavič T., Nemi kriki zlorabe in novo upanje, Celjska mohorjeva družba, 2008
Sarno E. J., Ozdravimo bolečine hrbta, povezava uma in telesa, 2007
Tozzi P., Journal of Bodywork and Movement Therapies, 2014
