NAČRTOVANJE DNEVA (2/3)

 
V dnižini Dermota imajo težave z dvanajstletnim sinom Matejem. V svojo sobo je sicer odhajal okrog osmih zvečer a zaspal je šele okrog polnoči. Ko so ga starši zjutraj zbudili, je bil utrujen in “zlovoljen ”, kot je povedala njegova mati. Neštetokrat ga je morala zbuditi, preden je končno vstal. Ko je spor postajal vse hujši in neznosnejši, mu je rekla: “Zjutraj te bom zbudila in se bom mimogrede oglasila še trikrat. ” Matej se je strinjal saj je končno že velik in lahko sam odloča o sebi in o svojem času. Naslednjega dne ga je mati prišla zbudit, kot sta se dogovorila.
 
Matej je zjutraj neusmiljeno bnindal in godrnjal: Saj bom vstal! ” toda spal je naprej. Ob devetih se je čisto prestrašen zbudil razsajal je naokoli, zmerjal svojo mater in od nje hotel opravičilo za šolo. Pojdi tja in povej, kaj se je zgodilo. ” Odšel je v šolo in učitelju rekel: Mama me ni zbudila. ” Ker se je to v naslednjih tednih še večkrat ponovilo, je razrednik poklical Dermotove in zahteval pojasnilo. Mati mu je pojasnila okoliščine. Ko je Matej spet prišel prepozno k pouku in se opravičil, češ da je to materina krivda, mu je učitelj rekel: “Mislim, da me vlečeš za nos. Če zaspiš šele opolnoči, je to tvoja stvar. Toda zjutraj moraš zgodaj vstati, najpozneje po tretjem opozorilu tvoje matere. ”
Matej je osuplo pogledal.
 
Od takrat naprej je v posteljo odhajal bolj zgodaj, četudi po mnenju svojih staršev še vedno prepozno, toda vstajal je sam od sebe.
Pridobil si je lastne izkušnje, čutil je svoje meje. Starši niso grozili: “Če boš v šolo prišel prepozno, boš že videl, kaj to pomeni,” ampak so težavo poskušali rešiti na ustvarjalen način. Vključili so ga v reševanje težave, niso mu odvzeli možnosti samostojnega odločanja, niso si pa delali skrbi zaradi njegove težave: “Le kako bo prišel v šolo?”, “Kaj bo rekel učitelj, če bo prišel prepozno?” in so mu tako vrnili odgovornost za lastno početje. Niso ga obvarovali pred negativnimi izkušnjami, npr. pred prepoznim prihajanjem k pouku, o tem niso teoretično in nejasno govorili: “To vendar ni dobro, če ne prideš pravočasno! temveč so mu pustili, da prek lastnih izkušenj spozna in najde meje. Pomembno je, da Matej primera, ko je prišlo do nesoglasja v šoli, ni izkusil kot kazen, marveč kot logično posledico svojega jutranjega vedenja. Če pa bi se starši za Matejevo vedenje čutili odgovorne, bi to pritiskalo nanje in bi bili napeti. Takšno vedenje pa večinoma privede do samoočitanja in občutkov manjvrednosti.
 
Primer Demotovih ponazarja še drug vidik: po eni strani starši vztrajajo pri določenih časovnih mejah, npr. času, ko je treba v posteljo, ko je treba vstati, ko se začne pouk, obenem pa si sme Matej pridobivati časovne izkušnje in sam določati nekatera časovna obdobja, npr. čas, ko zaspi ali ko vstane. To spodbuja odgovorno ravnanje s samim seboj, z drugimi in s časom; to pomeni sprejemanje odgovornosti za lastno početje – ali pa tudi za nepočetje.
 
Otroci morajo izkusiti in se naučiti, kako naj ravnajo s časom: k temu sodi linearno, funkcionalno pojmovanje časa – točnost, redno časovno zaporedje- in k objektivnim potrebam usmerjena izkušnja s časom: zapravljanje časa, lenarjenje, dolgčas, brezkončna ponavljanja. Ravnanje s časom, ki si ga določamo sami, daje občutek varnosti, zaupnosti, zanesljivosti in vzpostavlja “notranjo uro”. Ta se razlikuje od otroka do otroka; ko boste s svojim otrokom določali potek dneva, pomislite na tole:
Otroci potrebujejo trenutke brezdelja, miru, tišine, lenarjenja; potrebujejo trenutke, ko gledajo skozi okno, bolščijo v strop, čemijo predse … Takšni trenutki so namenjeni sprostitvi in samozavedanju. To so trenutki, ko najdejo sami sebe; to so trenutki miru, ko se le na pivi pogled nič ne zgodi.
Mnogi starši v takšnih trenutkih otroke priganjajo: “Ali nimate kaj početi?”, “Pojdite vendar po svoje igrače!”, “Ali si že napisal domačo nalogo?” Mnogi zavistno gledajo v ogledalo, ki jim ga držijo otroci “Rad bi, da bi enkrat tudi meni bilo tako dobro kot tebi!” Gotovo tudi nehote postajajo upravljavci časa in preobremenjeni animatorji prostega časa svojih otrok, katerim zmanjkuje lastnih zamisli. In starši se čudijo rezultatu tega vedenja: ko otroci ne vedo več, kaj naj bi počeli s seboj in s čim naj bi se zaposlili, ko se dolgočasijo in ne najdejo rešitve iz zadrege, je tu še materin ali očetov rešilni predlog: “Kaj naj zdaj delam, očka? “Igraj se vendar!” “Kaj pa?” “Z lego kockami! “To sem se že igral!” “Potem pa poskusi s plastelinom! “Tudi to sem se že igral!” “Pa kaj naslikaj!” In z besedama “no ja otrok odide, da bi se v najkrajšem času spet vrnil, proseč za namig: Kaj pa zdaj, očka?”
 
Otroci niso avtomati, ki lahko neprenehoma delujejo in se brez nadaljnjega prestavljajo iz okolja v okolje. Kot odrasli tudi otroci potrebujejo čas prehoda in poglabljanja v drugo izkustveno prostranstvo: otrok, ki pride iz šole domov, se mora šele na novo vživeti v to okolje. Potrebuje svoj čas – zato so nenehna vprašanja staršev z otrokovega stališča tako “živce parajoča”.
 
V času prehoda si lahko prikličemo v spomin lastne občutke in potrebe. To velja v enaki meri za čas, preden gremo spat: zvečer otroci udobno sedijo pri starših, jedo skupaj ali pa otroci sami zase; potem pride na vrsto obred odhoda v posteljo in nato ostane otrok sam. Ne zaspi takoj, najprej se mora čustveno umiriti: premisliti doživetja tistega dne, se odpraviti na lov na duhove, zaupati svoje skrbi in stiske najljubši plišasti živalici, biti pozoren na nenavadne, čudne glasove, pogovoriti se z bratom ali s sestro, si na skrivaj ali odkrito ogledati slikanico, brati knjigo, poslušati eno ali več kaset. Otroci so iznajdljivi, in tudi kar zadeva uveljavitev njihove volje v večernih urah je njihova domiselnost, kako “zmešati” starše, neskončna.
 

Za ogled celotne vsebine se prijavite spodaj

V kolikor že imate račun se lahko prijavite in si ogledate vsebino. V Kolikor pa svojega uporabniškega računa še nimate pa vas vabimo, da si ga ustvarite spodaj.

PRIJAVAREGISTRACIJA