Devetletni Aljaž pride domov, odvrže svojo šolsko torbo in takoj sede pred televizijski sprejemnik. To seveda redno privede do nesoglasij. Aljaževa mati pravi: ‘To je grozno. Vsako opoldne pride do prepira. Naj se še tako trudim, toda redno se prepiramo. O televiziji in o hrani. Pri tem se trudim, kolikor j e le mogoče; z njim se hočem pogovarjati. ”

Zmaje z glavo.

Aljaž, njegov petletni brat Jan in njuna mati predstavijo to težavo na nekem izobraževalnem seminarju za starše. Podajam nekaj izsekov iz našega pogovora.

“Vajina mama se pritožuje, da se vsako opoldne prepirate. Pravi, da se z vama ne more pogovarjati. ”

Aljaž ugovarja: “Saj se ne pogovarja, temveč ukazuje in izprašuje kot komisar.

Jan prikima in doda: “Da, kot v kriminalki, le še huje, ker je to z mamo zares. ”

“In kako je z vašim komisarjem doma? ”

Aljaž se postavi v pozo skrbne matere in začne razlagati:

“Pridem domov in me vpraša: >Kako je bilo?< Ali: >Kaj ste počeli?< Ali pa: >Kaj pa imate za domačo nalogo?< Samo vprašanja, večna vprašanja; in če ne odgovorim, pa spet: >No, povej že. Ali te moram tisočkrat vprašati?< Vedno je tako. ”

Mati: “Ampak saj me vendar zanima, kaj počneta v šoli. Ali naj molčim in samo sedim? ”

Aljaž: “Saj me ni treba vedno isto spraševati. Sprašujejo me v šoli, potem pa pridem domov in že spet me nekdo sprašuje. ” Obmolkne in nadaljuje: “Televizija vsaj ne sprašuje in v svoji sobi imam potem mir. ”

Mati: “Saj sem najstrašnejša mama na svetu.”

Jan jo ljubeče prime za roko: “ Včasih že. Takrat nama greš zelo na živce. Ko pridem iz vrtca, tudi vedno sprašuješ: >No, kako je bilo?< In če potem povem, da sem se igral, praviš: >Kaj, samo igral si se? Nič drugega? Ali nisi počel nič kaj pravega?< ”

Ta pogovor vključuje nekaj tem, ki jih lahko posplošimo: pogovora je v mnogih družinah vse manj, čepravimamo, če primirjamo z prejšnjimi časi, objektivno več prostega časa. Pomanjkanje časa zatozaznamuje družinsko življenje ali natančneje:veliko pogovorov med družinskimi člani je namenjenih časovnemu usklajevanju obveznosti.

Pred kratkim sem anketiral 310 družin in pokazalo sej e, da je bilo vsak delavnik samo pri 35 odstotkih vseli gospodinjstev nekaj časa namenjenega skupnim pogovorom, ko so bili vsi družinski člani skupaj. Neka druga ugotovitev kaže še slabši rezultat: približno tri četrtine vseh vprašanih otrok je menilo, da so pogovori med starši in otroki preveč usmerjeni k rezultatom, saj se mora iz tega pogosto “nekaj izcimiti”. Povodi za pogovor kot priložnosti za poročanje, podoživljanje, pripovedovanje zgodb, delitev veselja ali žalosti so redki. Skoraj štiri petine otrok je govorjenje staršev pogosto občutilo kot izpraševanje in navzkrižno zasliševanje, kjer je bilo biti najbolj pameten pomembneje kot pa skupen dialog.

Različna mnenja med starši in otroki je pogosto težko uskladiti. O podrobnostih ali dogovorjenih pravilih se mnenja vsakokrat nanovo izmenjajo. Starši včasih le stežka zdržijo svoja izrecna navodila, tako čutijo otroci, in to predvsem takrat, ko izzovejo otrokovo nasprotovanje.

Vrnimo se k Aljažu, Janu in njuni materi:

Na njeno obupano vprašanje: “Kaj pa naj potem naredim? “je Jan spontano odgovoril: “Enostavno bodi mirna. Saj vendar opazim, da se razveseliš, ko pridem! ” Aljaž pa ga dopolni: “Preprosto hočem imeti svoj mir, in ko bom hotel govoriti, bom to tudi storil. ”

Mati: “In če mi boš kaj zamolčal? ”

Aljaž: “Potem ti tega tudi takrat ne bom povedal, ko me boš vprašala. ’’

Neposredno po pogovoru sklenemo dogovor:

– ko prideta otroka domov, ju mati ne sprašuje po šoli in vrtcu:

– pri jedi lahko vsak pripoveduje, kar hoče:

– mati sme pri večerji povprašati po šoli in vrtcu.

Rezultat po treh tednih je takle: vsi so se držali dogovora. Ni bilo potrebno, da bi se Aljaž umaknil izpred televizijskega sprejemnika; pri jedi so se izognili prepiru. Mir pri jedi se je mati naučila občutiti kot prijetno izkušnjo. Začela je pripovedovati o sebi, o tem, kako je preživela dopoldne, in o svojih doživetjih. To je otroka spodbudilo, da sta sama od sebe in prostovoljno poročala o svojih izkušnjah. Tako je pogovor postal živahnejši, vsi so klepetali drug z drugim. Aljažu ni bilo treba več bežati od televizije, da bi se izmuznil nadležnim vprašanjem.