Dihanje je osnovna življenjska funkcija, ki omogoča spremembo kemične energije hrane v energijo, potrebno za delovanje telesnih sistemov, zavedanje in gibanje. To pa je mogoče le, če je v telesu dovolj CO2, plina, ki ga proizvajamo sami, tako kot druge aerobno delujoče živali, v atmosferi ga je namreč že dolgo premalo za kakovosten aerobni proces.

Zato je pomembno razumeti vlogo dihanja v tem procesu in dejstva dihalnega procesa. Če nanj nismo pozorni, dihamo bolj ali manj pravilno in s tem močno vplivamo na to, kako se počutimo in kakšne rezultate dosegamo. Običajno razmišljanje je, da zraka ni nikoli preveč, in tako pogosto dihamo preveč. Ko začutimo potrebo po vdihu, jo lahko brez težav zadovoljimo, saj je zraka dovolj in še zastonj je, ter dihanje prepustimo avtomatizmu, ne da bi razmišljali, da se lahko naša dihalna avtomatika razglasi in ne omogoča optimalnega razmerja med kisikom in ogljikovim dioksidom v pljučih in krvi.

Največja napaka, ki jo kolesarji delajo pri dihanju, je prevelik vnos zraka glede na dejansko porabo kisika v mišicah, saj ne posvečajo pozornosti temu, koliko zraka vdihnejo, in tako dihajo preveč, kar vodi v padec ravni CO2 pod mejo, ki omogoča primeren prenos kisika iz krvi v mišice. Tako se energija v mišicah ustvarja z manj kisika, kar močno zmanjša učinkovitost presnove in pomembno vpliva na upad moči in dvig bolečin v mišicah. Osnovni pogoj za preveliko količino predihanega zraka pa je, da dihamo skozi usta tudi takrat, ko nismo v stanju najvišje telesne obremenitve.

Vsak športnik ve, da ni vseeno, kako je in pije pred in med kolesarjenjem, in da lahko nepravilen vnos hrane in tekočine znatno vpliva na rezultat in občutke pri športu. Enako velja za vnos zraka v telo. Sama sestava dihalnega sistema zahteva, da pri nižjih in srednjih obremenitvah dihamo skozi nos, saj le tako lahko primerno aktiviramo trebušno prepono, da z njenim krčenjem povečamo prostornino prsnega koša ter tako ustvarimo podtlak v pljučih, potreben za vdih, ki napolni pljuča od spodaj navzgor ter omogoči širitev spodnjega dela prsnega koša, potrebno za zamenjavo zraka v tem delu pljuč. Če vdiha ne izvedemo primarno s trebušno prepono, se zrak menja predvsem v zgornji polovici pljuč, kjer je veliko manj pljučnih mešičkov in krvi, saj je pot zraka do spodnjih delov pljuč dosti daljša in pri visoki frekvenci dihanja zaradi pomanjkanja časa ni menjave zraka.

Hkrati dihanje skozi nos upočasni hitrost zraka, zato ta ostane v pljučih dlje. Tako ustvarimo okoliščine za primerno menjavo kisika in CO2 v krvi in omogočimo dovolj visoko raven CO2, potrebno za pravilno delovanje mišic. To nas privede do stanja, v katerem nosno dihanje omogoča boljše delovanje dihalnega sistema ter višjo koncentracijo kisika v mišicah. A je za to treba dihanju na kolesu nameniti primerno pozornost ter se upreti potrebi ali navidezni lahkosti dihanja skozi usta.

Nosno dihanje ima več koristnih vplivov na dvig vzdržljivosti, a zahteva vložek časa v ustvarjanje višje ravni CO2 v krvi, saj je treba zavestno ustavljati potrebo po hitrejšem dihanju, čeprav se nam zdi logična in naravna. Večina ljudi ima v izdihanem zraku nizko raven CO2, kar pomeni, da dihajo prehitro in brez trebušne prepone. Glavna razloga sta stalen stres, v katerem so, in prevelika obremenitev sodobnega življenja, v kateri nas večina živi. To dvigne napetost mišic trupa in pritisk v trebušni votlini, potreben, da to obremenitev lahko prenašamo. S tem se oteži premik trebušne prepone proti medenici pri vdihu, saj se trebušna prepona pomika v preveč zgoščen prostor, za kar potrebuje več energije, ki jo vlagamo v nepotrebno zahteven premik prepone. To energijo potem nadomeščamo z olajšanjem dihanja v zgornjem delu respiratornega sistema in za dihanje uporabljamo sekundarno pot (usta) namesto primarne (nos).

Tako vedno večkrat dihamo skozi usta ter zaradi večje predihanosti postopno znižujemo povprečno raven CO2 v krvi in vedno manj učinkovito dihamo tako na zunanji kot celični ravni. Ker se ta proces dogaja postopno in nas nihče ne opozori ali spodbuja, naj dihamo primarno skozi nos, v stanju intenzivnejšega gibanja še bolj nervozno reagiramo na normalen dvig CO2 in še hitreje dihamo skozi usta ter tako raven CO2 držimo prenizko za učinkovito celično dihanje, kar spodbudi bolj anaerobno delovanje mišic, ki proizvede več CO2, s katerim skuša telo dvigniti CO2 na pravilno raven za učinkovito delovanje celote. A kaj ko zaradi kronične mišične zakrčenosti in imobilizacije premika trebušne prepone ne omogočamo osnovnega pogoja pravilnega dihanja v ustrezni mobilnosti trebušne prepone.

AEQ dihanje uči globlje razumevanje opisanih procesov in težav, ki nastanejo, če ne dihamo pravilno, tudi če smo na to že dolga leta navajeni. Zaradi razumevanja senzorne amnezije in njene vloge pri kronični zakrčenosti skeletnih mišic nudi učencu veliko bolj učinkovito izboljševanje dihanja. Sposobnost povezovanja nadzora nad čustvi in razumevanje stanja odpora do sproščenosti, ki je glavna ovira pri dolgoročni ohranitvi pravilnega dihanja, sta posebnost metode AEQ dihanja.

Za izboljšanje športnih dosežkov je na začetku priporočljivo vsaj 25 odstotkov časa dihati skozi nos in tempo prilagoditi temu, čeprav boste lahko nad močjo, ki jo razvijate ob pravilnem dihanju, najprej močno razočarani. A čas, vložen v spremembo odziva na dvig CO2, bo kasneje bogato poplačan, saj bo energija nastajala v vedno bolj aerobnem načinu, kar bo pomembno vplivalo na vzdržljivost in počutje med kolesarjenjem in po njem. Kasneje čas, namenjen nosnemu dihanju, postopoma povečujemo in tudi pri srednjih naporih dihamo skozi nos. Dihanje skozi usta naj ostane le za največje napore, pa tudi tam je bolj učinkovito mešano dihanje, pri katerem vdihnemo skozi usta in izdihnemo skozi nos.

Poudariti moram, da izboljševanje učinkovitosti dihanja zahteva veliko pozornosti na to, kako dihamo med športno aktivnostjo, in da ni združljivo z glasbo v ušesih ali avtomatiziranim izvajanjem gibov. Učenje AEQ dihanja omogoča, da enak telesni napor pomeni manjši stres za celoten sistem in s tem več užitka v gibanju. To je pogosto v nasprotju s pravim motivom športnika, saj pri globlji analizi motiva za športno aktivnost običajno pri športniku ugotovim, da se s pretiranim in stran od učinkovitosti usmerjenim izvajanjem gibanja želi kaznovati ali dodobra izčrpati telo ter tako onemogočiti močnejše čustvene odzive na odnose v okolju, kamor se vrne, ko konča športno aktivnost.

Ta skriti, a prevladujoči motiv za odvisen odnos do športa je običajno glavni razlog za nerealno pogostost poškodb in že na daleč vidno pretiravanje, trdo ter neučinkovito gibanje. Ko imamo v telesu zaklenjenih veliko krivic, ponižanj in uklonitev, telo spremenimo v grešnega kozla za vse, kar se nam je slabega zgodilo v življenju, ter z njim ne želimo imeti pristnega ter jasnega odnosa in ga zato tudi ne upoštevamo pri odločanju, koliko višje, hitreje in močneje lahko zares gremo. Takrat nam mučenje in samodestruktivno gibanje v športu pomenita zadovoljstvo obračunavanja s preteklostjo, čeprav s tem uničujemo samega sebe, da ne bi prejete negativne energije vrnili tistim, ki so nam škodo dejansko povzročili.

V takem stanju je težko in čudno izboljševati dihanje, saj potem dosegamo nekaj, česar v bistvu globoko v sebi nočemo. Da bi se zaradi gibanja počutili bolje in se lahko sproščeni vrnili domov ter dobro čutili, kakšni so odnosi doma in kaj vse ni, kot bi lahko bilo. Če je tega preveč, je bolje priti domov utrujen in se tako ne ukvarjati z napetostjo in nezadovoljstvom, ki nas obkrožata. Ali kot je pred leti v oddaji Polnočni klub povedal maratonski tekač, da mu je pri maratonskem teku najbolje to da mu je potem teden dni vseeno kaj se dogaja okoli njega.

AEQ dihanje se spusti v globine, če se ga učimo pri učitelju AEQ dihanja 2. ali 3. stopnje tako v živo kot v kombinaciji s 30 – dnevnimi spletnimi programi, kar omogoča razumevanje občutkov in čustev ter odporov, ki jih pravilnejše dihanje povzroči. Pravilnejše dihanje povečuje jakost in trajanje parasimpatičnega stanja, kar pa osebi z močnejšo zakrčenostjo trupa (kar najbolj sesuje pravilno dihanje s trebušno prepono) najprej ne da pozitivnega počutja, temveč pogosto še poslabša stanje bolečin in nemira. To je lahko še posebno močno med spanjem. A razumevanje razlogov za takšno spremembo omogoča, da primerno spremenimo odnos do sebe in okolice ter tako ustvarimo okoliščine za izboljšanje dihanja in več močne ter jasne življenjske energije, s katero lahko potem primerno vplivamo na neravnovesja v nas in okolici. Taka raven učenja AEQ dihanja omogoča trajno ureditev dihalnih vzorcev, saj izboljševanje učinkovitosti veže na dvig čustvene zrelosti in učinkovitosti nad raven, ki smo jo prevzeli od staršev in z njo povezali dihanje.

Pri športnikih, ki imajo težave z dihanjem, je to stanje zelo pogosto in jim otežuje ali celo onemogoča doseganje želenih rezultatov tako na rekreativni kot tekmovalni ravni in je vir samodestruktivnega vedenja zaradi nasprotovanja med zavestno voljo in željo ter podzavestnimi vzorci, ki niso primerni za višje obremenitve, ki jih doseganje vedno boljših rezultatov zahteva.

Aleš Ernst, avtor AEQ metode in avtor AEQ dihanja