NEPLODNA POPLAVA BESED

Postavljanje meja z zgledom pomaga pri usmerjanju otroka, nasprotno pa neskončno govorjenje pripelje do tega, da postanejo otroci “gluhi za materine besede”, kot seje nekoč izrazil Rudolf Dreikurs, prav gotovo pa tudi “gluhi za očetove besede”.
 
Družini Andoljšek in Dolgan sedita na vrtu neke majhne restavracije, kjer jima postrežejo s kosilom. Andoljškova imata dva otroka, osemletno Urško in šestletnega Domna, Dolganova pa imata sedemletnega sina Tihomirja. Potem ko pojedo predjed, otroci svoje starše vprašajo, ali smejo vstati od mize. “Da, toda igrajte se samo tu v bližini. ” Otroci pokimajo, skočijo pokonci in najprej začnejo previdno raziskovati okolico. Svoj prostor vedno bolj širijo, včasih z glasnim regljanjem, včasih potihem, včasih z vreščanjem, včasih s šušljanjem.
Starši se vneto pogovarjajo in so osredotočeni drug na drugega. Opominjajoča opozorila kot “Urška, pridi sem ” ali “Tihomir, ne tako daleč” ali “Domen, pazi vendar” izzvenijo neobvezujoče in tja v en dan, vrh tega pa se starši preveč ukvarjajo sami s seboj.
 
Ko se Urška in Tihomir nehote zaletita v natakarja, ker tako navdušeno norita, gospod Dolgan ostro zklikne: “Presneto pazita vendar!” In ko Domen prevrne stol, da glasno zaropota, gospe Andoljšek uide: “Zdaj pa že končno nehajte” Gospa Dolgan pa omizju odraslih živčno pove: Danes so prav strašni. Človek se ne more niti v miru pogovarjati.” Otroci se umaknejo v neki zakotek in se tam igrajo s prodniki ki ležijo vse naokrog. To pomeni kratek oddih za starše, ki ga prekinjajo dolžni vzkliki kot “Domen, previdno”, “Tihomir, ne obmetavajte se s kamni” Otroci so gluhi za vzklike, slutijo, da niso namenjeni njim, tako posredno zvenijo ti opomini.
 
Domen skoči pokonci in steče k cvetlični gredi v bližini mize, kjer sedijo starši, stopi na kamniti obrobek grede in začne loviti ravnotežje. Draga dva otroka prideta za njim in ga posnemata. Znova in znova se zgodi, da zdrsnejo z obrobka in pohodijo tulipane. “Pazite vendar, “jih opomni gospa Dolgan. “Prenehajte s tem, prosim, ” se oglasi gospod Andoljšek. “Bodite, prosim, previdni! Uboge rože!
To jih vendar boli! ” se sočutno oglasi gospa Dolgan. Otroci pa z igro nadaljujejo. Veselo in glasno je. Ko Domen spet pohodi tulipan, skoči gospa Andoljšek pokonci: “Tako, zdaj pa je tega dovolj!” Ko njen sin stopi s kamnitega obrobka, ona obstane, nato sede, izdavi stavek ‘ ‘Ne vem, kaj imajo; tako živahni so!” in nadaljuje s pogovorom.
 
Tihomir je medtem predlagal tek okrog kamnitega roba cvetlične grede. “Kdor bo najhitrejši, bo zmagal. “Začnejo teči, trudijo se, da se ne bi dotaknili gredice da ne bi poteptali rož, vendarle zaman. Nenehne opomine staršev “Prenehajte!” ali “Pustite to!” otroci preslišijo; zdijo se jim pač bolj kot vzpodbudni klici, dokler, da, dokler se pred otrok v nadnaravni velikosti ne pojavi natakar. Njegov globok glas zveni povsem odločno: “Zdaj pa konec. Pojdite k mizi!” Otroci se obotavljajo, natakar se ne premakne, odločno gleda otroke, pogled mu počasi uhaja proti mizi, kjer sedijo starši. In potem čisto prijazno doda: “In če vam je tam preveč dolgočasno, mi lahko pomagate!” Otroci pospremijo natakarja k mizi. Ko pridejo tja, gospa Andoljšek nejevoljno meni: “Človek božji, Aljoša, kako ste pa danes nemilostni!” Aljoša, natakar, skomigne z rameni, rekoč: “Saj nisem noben artist!”
“Kako to mislite? “
“Če bi mi trije otroci lahko skakali po glavi, ne bi dela! tukaj, pač pa v gledališču!”
Obisk restavracij in trgovin otroke praviloma vzpodbuja h kršenju pravil. Tam imajo gledalce, ki otroške korake v neznano opazujejo deloma občudujoče, deloma pričakujoče, deloma neodobravajoče, to pa je povezano s pomirjajočo gotovostjo, da jim ni treba nastopati v vlogi staršev.
S kršitvami pravil in meja otroci izzivajo vzbujajo pozornost. Ker Dolganovi in Andoljškovi dejanj svojih otrok niso primemo obravnavali, so ti čutili, da niso sprejeti in da jih ne jemljejo resno. Šele natakar Aljoša je s svojim ugovorom in z jasno držo lahko postavil tisto mejo, ki sojo lahko sprejeli tudi otroci.
 
Nešteti opomini otroku praviloma ne pomenijo nič, če so izrečeni le tja v en dan. Otrok ne posluša. Mnogi otroci namreč slutijo, da je veliko govoričenja in “dobronamernih besed” povezanih z nedoslednostjo. Ko je gospa Andoljšek vstala, da bi svoje besede “Zdaj pa je tega dovolj” posebej poudarila in jih podkrepila z odločnostjo in resnostjo, je s tem začela postavljati mejo, vendar pri tem ni vztrajala. Otroci so zato še bolj opogumljeni za nova “dejanja”, saj iz izkušnje vendar vedo, da mati bolj govori, kot pa ukrepa; zatorej je to zanje vzpodbuda, da preizkušajo nadaljnje meje.
Mnogi otroci se ne zavedajo motivov za svoje “majhne spopade z mejami”. Zato jih tudi ne mika, da bi s tem prenehali. In zakaj naj bi otrok prenehal kršiti pravila, če je zaradi tega deležen – pa četudi negativne – pozornosti? Kazenski ukrepi ali impulzivni odzivi nimajo nobenega pozitivnega rezultata, njihov namen je bolj ta, da otroka ponižajo ali ga obvladajo. Takšna dejanja utegnejo za kratek čas prinesti “pomiritev” in “uspeli”, srednje- in dolgoročno pa otroka izzovejo k temu, da s svojimi starši prek razdiralnomotečih dejanj vzpostavi odnos, v katerem se prepletata moč in nemoč.
Če starši s svojimi opozorili (npr. “Prenehajte!”) mislijo resno, se morajo popolnoma osredotočiti na upoštevanje izrečenega ukaza. Ko otroci opazujejo in izkusijo, kako starši izrekajo takšna opozorila le mimogrede, sploh ne mislijo na to, da bi prenehali. To se spremeni šele, ko starši trdno vztrajajo pri svojih opozorilih.
 
Starši vedo, v kakšnem primeru in kdaj ponavadi “poči”. Nenehni opomini, naj bodo še tako pošteni, prijazni, mirni ali primerni, praviloma ne pomagajo. In čim pogosteje se takšni primeri izrodijo v stresne okoliščine, tem bolj negotovo in boječe se jih starši lotevajo.
Kako se lahko človek primemo vede v takšnih primerih? Morda bi se morali poprej z otrokom mirno pogovoriti o upoštevanju pravil, pri tem pa poskušati pridobiti njegovo pomoč. Ne proti otroku, temveč z otrokom, se glasi pravilo. Toda to nam kljub vsem dogovorom ne uspe vedno. V primerih, ko izbruhne nesoglasje, je torej pomembno, da vztrajamo pri upoštevanju dogovorjenih pravil, seveda z odločno držo in jasnimi besedami. Tako otrok čuti, kako obvezujoče starši jemljejo upoštevanje pravil. Meje lahko ponotranjimo samo skozi početje in doživetje in to počnemo tako dolgo, dokler se ne pojavijo nove okoliščine, ki vabijo, da bi prekoračili meje.
 
Odlomek iz knjige: Med popustljivostjo in strogostjo Jan-Uwe Rogge

Za ogled celotne vsebine se prijavite spodaj

V kolikor že imate račun se lahko prijavite in si ogledate vsebino. V Kolikor pa svojega uporabniškega računa še nimate pa vas vabimo, da si ga ustvarite spodaj.

PRIJAVAREGISTRACIJA