Na igrišču Simon počasi pleza na visoko drevo. Čim više pleza, tem pogosteje posluša opozorila, kot so “Pazi! ” ali pa “Bodi previden! ”. Ko doseže določeno točko na drevesu, postane negotov, omahuje in ves drgeta. Njegova mati glasno vpije: “Trdno se drži!” Steče k njemu, da bi ga podprla, toda zaman; Simon pade na tla, pristane v mehkem pesku in začne ihteti. Mati ga objame in tolaži, bolj sebe kot njega, z besedami: “ Moj ubogi, mali, sladki bedaček. Simonu po licih tečejo solze. Mati vzame robček in mu obriše solzni obraz. Vpraša ga: zakaj moraš tako visoko plezati? ”Skomigne z rameni in doda: “Za to si še premajhen, srček!” In čim bolj ga pritiska k sebi, tem glasnejše postaja njegovo ihtenje.

Simon pleza vedno znova in znova, in vedno znova in znova pade kot jabolko z drevesa. Mati ga sicer ne prestreže, toda vsakokrat je deležen njene tolažbe in čuteče skrbi. In čim pogosteje Simona pri plezanju doleti smola, tem vztranejša postajajo tolažba, skrb in pomilovanje matere. Ko sem ta primer opisoval na nekem izobraževalnem seminarju za družine, me je prekinil neki oče: “Kako pa naj bi se bila mati odzvala? Sploh ničesar več ne razumem. Naj bi ga bila pustila ležati kar tam, v pesku?” “Zakaj pa ne?” vprašujoče odvrnem. “Pesek je navadno mehak in pomeni izkušnjo. Pred določenimi izkušnjami otrok ne smemo varovati, in dobro je tako!”

“Tega ne razumem.”

“Mnogi želijo otrokom prihraniti neprijetne izkušnje.” “Kako to mislite?”

Vzpodbujanje otrok in njihova domnevna nebogljenost spadata skupaj. Otroci pogosto doživijo, da se jim nebogljenost pozitivno obrestuje: tako namreč pritegnejo pozornost. Drugače povedano: včasih lahko starši le stežka obidejo vznemirjenost in strahove svojih otrok. Bolj ko je otrok videti vznemirjen in prestrašen, bolj se odrasli čutijo prisiljeni, da ga podprejo, celo tedaj ko otrok tega sploh ne želi.

Štiriletni Erik prihaja iz Kazahstana. Prve tedne sedi v vrtcu mirno, včasih apatično. Vzgojiteljicam se zdi žalosten. Včasih joče, ne sodeluje pri igrah, zapira se vase in odklanja stike. Tako ga opazuje njegova vzgojiteljica, tako razlaga svoja opažanja. V njej se zbudi pomilovanje. Po približno treh tednih, ko komaj še lahko zdrži pogled na osamljenega Erika, ga zjutraj za deset minut vzame v naročje, “da bi mu olajšala prehod od doma v vrtec”. Najprej se zdi, da Erik v tej pozornosti uživa. Toda kmalu začne jokati, kakor hitro ga vzgojiteljica vzame v naročje. Jok je iz dneva v dan hujši, jokati pa preneha v teku prve ure po prihodu v vrtec. Erikovi čustveni izbruhi se stopnjujejo. Ti se začnejo že, brž ko zagleda vrtec. Ihti tudi, medtem ko sedi v vzgojiteljičinem naročju, a se pomiri, ko pride na svoje običajno mesto. Bližajo se počitnice in vzgojiteljica upa, da bo Erikova žalost izginila. Ob koncu počitnic pride na pogovor v vrtec Erikova babica.

Babica: “Jutri greš spet v vrtec. ”

Ko Erik zasliši to besedo, plane v glasen jok in ihti: “Nočem, nočem.”

Babica: “Ali ti ni všeč?”

Erik zmaje z glavo.

Babica: “Ampak saj so vsi čisto prijazni s teboj. “

Erik se zdrzne in pogleda babico. “Da!” močno pokima z glavo, solze pa mu lijejo po licu.

Babica ga povsem obupana vpraša: “ kaj pa je narobe?”

Erik preneha jokati in se zazre v babico. Potem pa mu uide ” V vrtcu je vse lepo. Le da moram vsako jutro sedeti v naročju gospe Primožič. In potem me trdno drži. Ampak saj sem že velik. Nočem ji sedeti v naročju.”

Otroški strahovi, negotovost, zadržanost in introvertiranost zbujajo pri vzgojitelju večinoma spontane čustvene odzive. Bolj ko je otrok videti nesamostojen in nebogljen, bolj silovita, vztrajna in intenzivna postajajo prizadevanja pedagoga in prerastejo celo v pomilovanje, če ves napor ne obrodi sadov. Če se izrazim provokativno: Otroci ne potrebujejo pomilovanja. Tisti, ki otroke nenehno pomiluje, jih ne spoštuje ter jih dela šibke in nebogljene. Pomilovanje jih ne izgrajuje, pač pa jih dela pasivne, jih ovira, jim jemlje pogum in zaradi pomilovanja so večinoma nezmožni ukrepanja

Celo bolan otrok ne potrebuje pomilovanja, saj to otroka pripravi do tega, da se smili samemu sebi. Bolezen spada k življenju tako kot smrt. Veličastnega občutka zdravja pač ne moremo uživati brez nasprotnega pola, ki ga predstavlja bolezen.

Kdor hoče otrokom posredovati in dopuščati le pozitivne, osrečujoče elemente življenja, ta omejuje njihove izkušnje in utesnjuje raznolikost življenja. Otroci lahko presodijo srečo le, če so občutili in prestali nesrečne, tesnobne okoliščine. Produktivno moč strahu znajo primemo oceniti le tedaj, če so bili sami kos podobnim okoliščinam. Dovolijo si agresivno ravnanje, če vedo za možnosti, kako lahko takšno ravnanje usmerijo v ustvarjalne tirnice.

Kdor otroke pomiluje zaradi omejenih izkušenj, ekoloških tveganj in negotove prihodnosti, ta jih ne sprejema. Pomilovanje le še povečuje trpljenje. V kriznih okoliščinah potrebuje otrok sočutno pomoč in podporo, potrebuje zaupanje in gotovost, da sc čuti sprejetega z vsemi svojimi skrbmi, stiskami, žalostjo in bolečinami.

Tedaj lahko otrok prebrodi razočaranja in frustracije. Nasprotno pa pomilovanje slabi. Otroku ne pomaga pri osamosvojitvi in samostojnemu lotevanju reševanja težav. Pomilovanje postavlja otroku največkrat ozke meje. O njem mislimo, da je “ubog” in “slaboten”. Podcenjujemo njegove zmožnosti in spregledamo njegove ustvarjalne sposobnosti, da se lahko samozavestno spopade s krizami in težavami. Pomilovanje usmerja energijo, občutenje na nesrečno osebo, na tistega, ki je frustracijo doživel.

V kriznih okoliščinah ne pomaga pomilovanje, temveč sočutje. Sočutje krepi. Vživi se v težave, ki jih je treba rešiti. Sočutje ponuja roko za samopomoč, sočutje hoče premagati boleče in krizne okoliščine. Medtem ko pomilovanje spravi človeka na kolena, ga sočutje dviga; medtem ko pomilovanje pušča človeka samega, mu sočutje ponuja oporo; medtem ko pomilovanje jemlje človeku pogum, mu sočutje vrača odgovornost.