OZKE MEJE JEMLJEJO POGUM

Skoraj štiriletna Anika hoče pomagati pri pospravljanju mize. Gospa Simšič, AnIkina mati, je razdvojena: “Kar pusti, Anika. To je zate še pretežko. “

“Ampak hočem, ” vztraja Anika. “Saj tudi Nadja pomaga!” “Toda ona je veliko večja. Nekoč boš tudi ti lahko pomagala. “

Medtem ko se mati zadrži v kuhinji, Anika prime dve skodelici in ju hoče odnesti. V tem trenutku se gospa Simšič vrne in zagleda svojo hči, kako negotovo nese obe skodelici. “Pazi! “ji nehote uide. Anika jo pogleda, nogi se ji zapleteta, skodelici se zazibata, ena pade na tla in se razbije. “Ali vidiš, kaj sem ti rekla? ” Glas gospe Simšič zveni jezno, Anika pa začne jokati. “No, pridi! Saj ni tako hudo.” Hčeri vzame iz rok skodelico, ta pa odide in se vrne z metlo in s krpo v rokah.

Ko začne pometati črepinje, stopi v sobo gospa Simšič. “Kaj pa počneš? “

“Pospravljam!” se Anika odločno oglasi.

“Potem pa to tudi prav naredi!”

Mati odide, medtem pa Anika počasi, preudarno in skrbno pometa črepinje.

Ko se gospa Simšič čez nekaj časa vrne in vidi, kako se hči, včasih se zdi nerodno, trudi, meni: “Jaz bi metlo prijela drugače.” In ji jo vzame. “Tako, no, kar pusti, ostalo bom naredila jaz!”

Mati nedvomno želi svojemu otroku le “dobro”, s tem da svojo hči poskuša obvarovati pred domačimi opravili in gospodinjskimi deli ali pa da namesto nje rešuje težave. Toda otroci se hočejo naučiti, kako naj se vedejo v določenih okoliščinah in kako naj ravnajo s predmeti. Le v razumevanju nastane pojem, v početju pa se človek lahko prepriča o svojih sposobnostih.

Le tedaj, ko otrok sam ukrepa in preizkuša svoje možnosti in moči, doživi samega sebe kot samostojno in avtonomno bitje. Seveda pa k temu sodi tudi to, da ne obupa zaradi frustracij in neuspehov. To otrokom uspeva toliko bolj, kolikor bolj se čutijo sprejete tedaj, ko jim spodleti. Stavek kot “Saj tega ne zmoreš!” prav tako jemlje pogum kot pretirano zaščitništvo, npr. “Za to si še premajhen!” Brez dvoma je pomembno, da se z otrokom pogovorimo o neuspehih. Toda izjave kot “Le kaj sem ti rekla!” Aniki ne pomagajo k rasti, marveč jo prikažejo kot nesposobno oziroma neizoblikovano bitjece. Odrasel pa je človek, ki vse bolje ve. Namesto prikritih nasvetov ali skritih ukazov – “Če bi bila na tvojem mestu …” – bi se bila mati lahko vživel v Anikino razočaranje.

Stavek “Saj ni tako hudo” vendarle kaže, da občutkov svoje hčere ne jemlje nič resneje kot njen trud, da bi neljubi dogodek razjasnila. Pri iskanju samostojne rešitve težav Anika potrebuje materino pa tudi očetovo pomoč in podporo. Tako ugotovi, da neuspeh, ki ga je doživela, ni subjektivna napaka, temveč predstavlja le trenutno pomanjkanje spretnosti, kar lahko odpravi z vajo. Medtem ko hoče Anika z brisanjem tal znova dokazati svojo samostojnost in sposobnost, doživi še eno razočaranje: mati ji iz rok iztrga metlo, namesto da bi skupaj s svojo hčerjo preudarila, kako bi lahko naredila drugače.

Kakšna je lahko ustvarjalna rešitev, nam pokaže ravnanje Aleševe mame pri kuhi mlečnega riža:

Aleš bi rad prvič skuhal mlečni riž. S pripravo te jedi se je seznanil v šoli, ko so organizirali teden gospodinjstva. V kuhinji pripravlja vse potrebno; vzame ustrezne sestavine, v lonec zlije mleko in ga pusti, da zavre. Medtem ko še enkrat preučuje listek z receptom, zazvoni telefon. Pozabi na mleko, ki zavre in prekipi na ploščo štedilnika. Aleš steče od telefona, ugasne štedilnik, vendar pa ne more preprečiti, da se mleko ne bi prijelo lonca in plošče štedilnika ter hitro zasmrdelo po prismojenem.

V kuhinjo pride mati; zagleda svojega sina — v obraz je rdeč kot kuhan rak in v očeh se mu nabirajo solze. “Všoli je bilo vse v redu, ” Aleš mučno izdavi. Mati ga objame in tolaži: “No, no, moj kuhar.” Obmolkne, potem pa pripomni: “Lepa packarija, kaj!“ Aleš se ji izvije iz objema z besedami: “Prava polomija!” Oba postavata naokrog in * pogledujeta proti štedilniku. Mati se skloni in iz omarice vzame čistilo in krpo. “Pokazala ti bom, kako jaz očistim štedilnik. Tudi meni se je kaj takega že zgodilo.” Pogleda svojega sina in ga povabi: “In ti mi boš pomagal, prav? ” Skupaj se lotita čiščenja, ne da bi veliko govorila. Na koncu mati reče: “Mlečni riž kuham na manjšem ognju in ga medtem večkrat premešam.” Nato odide iz kuhinje.

Aleš še enkrat poskusi s svojim naj ljubšim receptom. Vse gre kot namazano. Z besedami “Pridi, mlečni riž je na mizi” jo povabi k obedu. Ko sedita pri mizi, smeje pravi: “Včasih imaš zares dobre nasvete.”

Ta primer nakazuje nekaj vzorcev ravnanja, s katerimi mati svojega sina Aleša vzpodbuja, ko njegov kuharski poskus spodleti. S tem da sprejme njegovo razočaranje in ga ne podcenjuje, se poglobi vanj in mu pokaže, da ga jemlje resno.

Mati si ne prizadeva za popolnost, pozornost pa posveča temu, da spodbuja Aleševe sposobnosti.

Njegovo “nesrečo” razume kot srečo, da Aleš sam nanovo določi in odkrije svoje spretnosti. Vzpodbuja ga k samostojnosti; ve namreč, da se otroci, ki delajo napake, iz napak učijo, če jih podpiramo. Aleš ni nemočen in odvisen, pač pa je dovolj samozavesten, da iz tega, česar še ne zna, povzame potrebne osebne sklepe. Vzpodbujanje otrok z drugimi besedami pomeni, da jim pripravimo prostor za izkušnje, s čimer lahko spodbujamo razvoj njihovih sposobnosti in spretnosti. In spoštovanje otrok pomeni, da zaupamo v njihove sposobnosti.

Za ogled celotne vsebine se prijavite spodaj

V kolikor že imate račun se lahko prijavite in si ogledate vsebino. V Kolikor pa svojega uporabniškega računa še nimate pa vas vabimo, da si ga ustvarite spodaj.

PRIJAVAREGISTRACIJA