Osemletni Tomaž ima že štiri mesece kronično vnetje srednjega ušesa. Zdravila mu ne pomagajo, zato so se starši odločili za operacijo. Tomaža in njegove starše sem spoznal na nekem dmžinskem seminarju, kjer mi je mati pripovedovala o sinovi bolezni.

Vprašam jo: “ Česa pa Tomaž noče poslušati? ” Nejevoljno odvrne: “Kako to mislite? Saj vendar storimo vse,” “Nekaj je, česar noče poslušati!”

“Ali mislite, da si zamaši ušesa, da ne bi nič več slišal? ” “ Tega ne počne zavestno, toda njegovo telo se brani. ” Družino namreč hočem opozoriti. Tomaž ima devetletno sestro in mlajšega brata, starega šest let. Starši pojasnjujejo razlike med otroki takole: “Tomaž ima v šoli težave, drugima dvema pa gre dobro. Le Tomaž, on res občuti ta pritisk. Tomažu je še posebno težko. S svojo starejšo sestro se ne more kosati, mlajši brat pa mu je že skoraj enakovreden. Tomaž se muči, a zdi se, kot da je ves njegov trud zaman. ”

Osrednja sporna točka je vsakodnevni potek Tomaževih dejavnosti, predvsem tako imenovana ura za vaje, ko je v središču pozornosti največkrat računanje, njegova slabost. Mati nadaljuje: “Hočem mu pomagati, da ne bi trpel. In kasneje si tudi ne bom pustila očitati, da sem sedela križem rok in nisem storila ničesar. Naj bo tudi njemu tako dobro kot drugima dvema otrokoma. ”

Tomaža vprašam: “Česa ne maraš poslušati? ” Skomigne z rameni, preudarja, napeto razmišlja. Na čelu se mu zarišejo drobne gubice.

“Ali je morda to, da nočeš nič več slišati o šoli? ”

Na lepem močno pokima in se nasmehne.

Potem iz njega izbruhne: “ Tega ne morem več poslušati. Toda v ušesih imam čarovnika, ki mi je zamašil obe ušesi in zdaj ne slišim več. Prav jima je.”

“Koga misliš s tem? ”

‘No, mamo, očka. Saj sta tako prijazna …, ampak to s šolo je pa hudo. ”

In kaj bi se moralo zgoditi, da bi čarovnik izginil? ” Nekaj časa premišljuje, nato pa pravi: “O šoli ne bi smela več govoriti. ”

Tega primera nočem posploševati. Kot sem že nakazal, pri otrocih naraščajo somatske (telesna pogojenost bolezni) in psihosomatske motnje (duševna pogojenost bolezni). Veliko otrok zdravijo z zdravili, da bi lahko izpolnjevali najrazličnejše zahteve. Čeprav se mnogim otrokom v materialnem smislu dobro godi in je njihovo otroštvo zelo razgibano ter jih starši vzpodbujajo k samostojnosti, so telesne in duševne ovire zaradi prevelike čustvene, kognitivne in telesne obremenjenosti več kot očitne.

Poleg tega pa trezno-stvarcn način vzgoje, ki ne pozna nobenih meja, zavira njihov razvoj. Otroci se pred tem branijo včasih naglas, včasih potiho, včasih z besedami, včasih s telesom.

Vrnimo se k Tomažu. Med nekim posvetom smo sklenili dogovor, s katerim smo se vsi strinjali:

– O šoli govorijo le, ko to želi Tomaž.

– Tomaževih dosežkov ne smejo meriti z dosežki njegovega brata in sestre.

– Starša naj Tomaža spodbujata.

– Tomaž pmstovoljno poroča svojim staršem o šoli dvakrat tedensko – ali pogosteje, če je to primerno.

Rezultat po osmih tednih je takle:

– Napeto vzdušje v družini je popustilo. Odslej se ne vrti več vse okoli Tomaža.

– Vnetje srednjega ušesa se je uneslo. Tomaž zatrdi povsem samozavestno: “Čarovnika ne potrebujem več. ”

– Tomažev šolski uspeh ni nič slabši; ta ostaja zadovoljiv, toda dosega ga z manj pritiska.

– Tomaž je postal samostojnejši, v šolo hodi z večjim veseljem.

Ko se ozira v preteklost, Tomaževa mati pripoveduje: “Šele zdaj sem opazila, kako malo sem ga poprej vzpodbujala. Pravzaprav sem ga stalno priganjala in mu strogo zapovedovala. Vzpodbujati nekoga je najtežja stvar.” Kasneje pa meni: “Tako hitro pozabimo, da je tudi otrok osebnost zase. Nenehne primerjave pritiskajo na otroka in na odrasle.”

Odlomek iz knjige: Med popustljivostjo in strogostjo Jan-Uwe Rogge