MOTNJE V ZAZNAVANJU

Štiriletna Karolina vzbuja pozornost s svojimi motoričnimi nerodnostmi. To bom ponazoril s tremi izbranimi primeri:
 
Karolina pleza na mizo, pri tem pa je več kot nerodna. Gibe rok in nog le stežka usklajuje. Ko pa končno spleza nanjo, se na preprogo vrže kot okorno poleno. Ublažiti ne zmore niti skoka niti padca in kljub bolečinam začne znova plezati. Pri urah telovadbe vzgojiteljica opazi, da Karolina ne zna držati ravnotežja niti teči zadenjski. Po največ treh ali štirih korakih se spotakne oziroma pade. Ali pa se obrne, da bi lahko tekla naprej.

Karolina se tudi ne zna obleči, ko se njena skupina iz vrtca odpravi na prosto. Ne zna se obleči tako, da bi bilo primerno okoliščinam. Če človek ni kar naprej pozoren na to, teka po snegu v samih nogavičkah ali pa v mrzlem dežju skače v majici s kratkimi rokavi. In z naštevanjem podobnih primerov bi lahko nadaljevali. Da bi si lahko razložil opisane primere, sem k sodelovanju pritegnil starše.

Karolina je telesno in psihično zdrava. Njene motorične in zaznavno pogojene motnje so kulturne narave, to pomeni, da so vzgojno pogojene ali natančneje: so izraz nekega določenega načina vzgoje. Karolinina mati je namreč nadvse skrbna “ambiciozna mati”.

Stavki, ki jih Karolina pogosto posluša, se glasijo: “Pazi!” – “Bodi previdna!”-“Počakaj, že prihajam!” Zraven sodijo še izjave kot: “Da se ne umažeš!” ali “Glej, da česa ne uničiš!”

Pri vseh igrah ali z gibanjem povezanih dejavnostih hčere je prisotna njena mati, pripravljena, da Karolino prestreže v pravem pomenu besede. Mati se trudi, da bi Karolino obvarovala pred negativnimi izkušnjami. Vse ji je prihranjeno: Karolina doživlja, povsem brez televizije, kulturno hospitalizacijo.

To v enaki meri zadeva tudi Karolinino doživljanje zunanjega sveta. Ko je deževalo, ni smela ven, ali pa je na materin ukaz vedno nosila oblačila, ki so bila neprimerna ali so jo ovirala pri gibanju. Mati k temu pravi: “Saj sem mislila le dobro. Zame ni nikoli nihče skrbel, nikoli nisem imela nikogar, da bi mi obrisal solze. In naokrog sem tekala v najgrših cunjah; vsi so se mi smejali.”

Motnje v zaznavanju, na to so opozorile raziskave, ki jih je opravil Ayrcs, lahko kažejo na motnje v smiselni obdelavi dražljajev v centralnem živčnem sistemu. Drugače povedano: dražljaji, ki jih zaznavamo s čutili in se prenašajo v centralni živčni sistem, se tu bodisi ne obdelajo ali pa se obdelajo le pomanjkljivo oziroma neprimerno. Simptomi te motnje so lahko: motorični nemir, večje odklanjanje, napadalno vedenje, samoagresivnost, motnje v koncentraciji, kratkotrajno zanimanje, pretiran strah in negotovost, pomanjkanje samozavesti, motnje v motoriki ali pomanjkanje pozornosti.
Vzroki takšnih motenj zaznavanja so različni; različne študije so dokazale, da jih je treba razlagati s telesnimi vzroki. Teh zelo kompleksnih biogenetskih povezav tu ne bomo obravnavali. Motnje v zaznavanju pa so lahko tudi sistemske, to pomeni, da so izraz neke motnje v odnosih, kot npr. posledica nenehne preobremenitve in nespodbudnega vpliva, psihičnega stresa ali pa motnje v odnosih med starši in otrokom.

Otroci z motnjami v zaznavanju so včasih nosilci simptoma, kar pomeni, da prevzamejo na prvi pogled stabilizacijsko vlogo vedenjsko opaznega otroka znotraj napetega družinskega sistema. Motnje v zaznavanju so lahko tudi kulturno in civilizacijsko pogojene, so posledica pomanjkanja gibanja, postavljenih vzgojnih idealov in norm, ki se ravnajo bolj po predstavah staršev kot pa po stopnji razvitosti otrok. Večinoma pa niso posledica zgolj določenega vzroka, marveč se med seboj prepleta cela vrsta različnih vzrokov.

Tudi pri Karolini je tako. Preveč zaščitniški način vzgoje jo ovira pri odkrivanju in doživljanju same sebe, svojega telesa.
Nespodbudno vplivanje na doživljanje telesnosti povzroča motnje v gibanju in v koordinaciji delovanja različnih čutil. Karolina hitro postaja otrok, ki bo povzročal posebne skrbi in za katerega bo morala mati še bolj skrbeti.

Motnje v zaznavanju je treba odpraviti v sodelovanju s pedagogi in terapevti. Karolina je nekaj časa obiskovala psihomotorične tečaje. Dopolnjevala jih je kratkotrajna družinska terapija, ki je bila Karolinini materi v spodbudo, da svoji hčeri dopusti več in ji s tem vlije več samozavesti.

Odlomek iz knjige: Med popustljivostjo in strogostjo Jan-Uwe Rogge

Za ogled celotne vsebine se prijavite spodaj

V kolikor že imate račun se lahko prijavite in si ogledate vsebino. V Kolikor pa svojega uporabniškega računa še nimate pa vas vabimo, da si ga ustvarite spodaj.

PRIJAVAREGISTRACIJA