POSTAVLJANJE MEJA VSAKODEVNEM ŽIVLJENJU

“Popoln otrok!”
 
Pet let in pol star Vid obiskuje vrtec in kot pravijo vzgojiteljice, je to “otrok, ki ga je lahko vzgajati” Ve, kako s svojini vedenjem učinkuje na odrasle, poigrava se s svojo prikupno osebnostjo. Vidovi starši zelo skrbijo za svojega sina. Vsestransko ga spodbujajo. Njegov vsakdan zaznamujeta red in jasno določen potek dejavnosti. Vid se veliko igra je marljiv, preudaren, toda komaj si dovoli odmore in nenehno preizkuša svoje telesne in intelektualne meje. Torej ni nič čudnega, če pogosto deluje “preobremenjeno.” Spontano ravnanje je pri njem redko opaziti. Namesto tega načrtuje zelo natančno in vnaprej. Frustracije zmore zdižati le s težavo: vse hoče narediti “pravilno”.
 
Zvečer se Vid, kot pravi njegova mati, “čisto utrudi”. Odklanja pogovore in se hitro umakne v svojo sobo. Je trmast in se noče igrati igric, ki mu jih predlagata njegova starša. Pri večerji se igra z jedmi na mizi, “pri tem tečnari ali pa vse skupaj pošteno premeša “, se spominja oče. “Ob vsem tem pa se zanj zelo trudiva, “pravita starša.
 
Ta trud je opazen ves dan: zjutraj gre Vid v vrtec – Izbrala sva najboljšega v mestu!”-prav tako ob ponedeljkovih in sredinih popoldnevih. Te dni njegova mati namreč dela. Vrtec tačas ponuja zahteven športni program. Ob torkih hodi Vid s svojim prijateljem Lukom v glasbeno šolo k pouku kljunaste flavte, ob četrtkih pa se skupina otrok, ki jo spremljajo matere, odpelje na igrišče za kreativno igro. Petek je namenjen nakupovanju z materjo. Za načrtovanje dejavnosti ob koncu tedna pa je pristojen Vidov oče. Vaz sem bil prepuščen samemu sebi. Zato naj bo Vidu lažje. ”
 
Zaznavanje prostora in časa
 
Na podlagi več kot devetsto različnih razporedov vsakodnevnih dejavnosti, ki sem jih raziskoval pri pet- do enajstletnih otrocih, je tudi na osnovi drugih študij mogoče opaziti nekaj splošnih trendov:
 
Otroci si v svojem širšem in ožjem okolju pridobivajo povsem svojevrstne izkušnje, povezane s prostorom in časom. Tako so mnogi otroci pogosto stlačeni v ozke časovne okvire. To pomeni, da prevladuje funkcionalna časovna organiziranost, ki se ravna po objektivnih danostih in ima za posledico natančno načrtovanje. Zaradi rastočih zahtev ali preobremenitev, ki jih starši pogosto posredujejo z željo “Naj bo vam nekoč lažje!”, se je v mnogih družinah izoblikoval natančno določen potek vsakodnevnih dejavnosti, da bi lahko uskladili najrazličnejše interese, predvsem če je v družini več otrok. Vedno več mater organizira čas svojih otrok, prevzamejo vlogo “taksistke”, ki svoje odraščajoče otroke prevažajo z enega mesta do drugega, od obveznosti do obveznosti. In vedno manj lahko otroci sami oblikujejo svoj prosti čas. Dolgčas brezdelja ali lenarjenja starši nimajo radi in ga zato pogosto preprečijo. Nič čudnega se mi ne zdi, če imajo otroci vse več težav pri tem, da samostojno zapolnijo prosti čas, ki jim je na voljo.
Otroci se naučijo, kako naj se vedejo v tako imenovanih funkcionalnih prostorih, v prostorih, kjer se lahko igrajo, norijo, kričijo, slikajo, packajo, modelirajo …
 
Spontana in neposredna osvojitev prostora se težje izoblikuje: cesta je zelo prometna, večinoma tlakovana ali asfaltirana, in celo omejitev hitrosti, če jo upoštevamo, postavlja otrokom ozke meje. Nedotaknjeni travniki, parki ali gozdovi so za mnoge otroke zelo oddaljeni in pogosto težko dosegljivi. In če se igrišča ne nahajajo v bližini bivališča, so potrebni dogovori ali pa je treba prevoziti dolge poti, ki vodijo do teh igrišč.
Če otroci nimajo možnosti, da bi spontano osvojili prostor, to vpliva na njihov telesni občutek in zmožnost orientacije. Otroci, ki jim starši otežujejo gibanje v prostoru po lastni želji (ne le načrtovano in predvidljivo, temveč tudi brezciljno potepanje, pohajkovanje, tekanje, včasih tiho, včasih glasno, včasih upoštevajoč pravila, včasih ne), nosijo občutne posledice. Starši skušamo to nadomestiti s pedagoško preoblikovanimi programi. Če nekoliko pretiravamo: če norenje v parku ni mogoče ali dopustno, preostane pouk baleta; če je popoldne otrokom prepovedano pretepanje, preostaneta judo in karate v šolskem športnem društvu. Seveda ne nasprotujem takšnim telesnim dejavnostim, a le če so primerne otrokovim potrebam in njegovi stopnji razvitosti. Opažam namreč nasproten trend: otroci le še poredkoma prostor osvajajo neposredno in spontano, istočasno pa so predpisani nekakšni pedagoški izravnalni programi, in sicer z geslom: “Hočem le to, kar je zate najbolje!”
 
Opozoriti velja, da na otrokov občutek za čas in gibanje močno vpliva, če ga starši vozijo z enega mesta do drugega (npr. iz vrtca k pouku flavte).
 
Obveznosti, ki sledijo druga drugi, pritiskajo, določajo hitrost in potek vsakdana. Čas, ki je potreben, da se sprostimo, izklopimo misli ali se pripravimo na stvari, ki so še pred nami,se raztaplja: če se vozimo od prizorišča do prizorišča, časovni presledki izgubljajo na kakovosti doživljanja in opazujoč skozi avtomobilsko okno dobesedno hušknejo mimo.
 
Na občutek, ki ga imajo otroci za čas in prostor, vpliva dejstvo, da po poteh več ne hodimo, jih torej več ne doživljamo in izkušamo, temvečse po njih predvsem vozimo. Takšni vplivi se ne kažejo vedno na spektakularen način in takoj ne zbudijo pozornosti, kjub temu pa zaznamujejo vsakdanjik otrok.
 
Iz knjige: Med popustljivostjo in strogostjo Jan-Uwe Rogge

Preberite še: