O MEJAH IN MEDSEBOJNEM SPOŠTOVANJU

Marsikatere težave pri vzgoji otrok, opazimo jih lahko vsepovsod, temeljijo na pomanjkljivem določanju meja.
 
Pogovori, predvsem s starejšimi otroki, razkrijejo, da se odraščajoči otroci počutijo prepuščene samim sebi. Tako so mnoga moteča in uničevalna, opazna in pozornost zbujajoča dejanja in dejavnosti v vsakdanjem življenju, v otroškem vrtcu, v šoli ali doma, poskusi, da bi se znašli v vedno bolj neurejenem svetu, ki ne ponuja nobenega kažipota.

Včasih opazim ali poslušam o povsem obupanih poskusih otrok, da bi začutili sebe, o poskusih, ko nemočno kričijo na pomoč.

Šestletna Pija se nenehno igra s škarjami. Čeprav jih je sposobna uporabljati tako, kot je treba, se vedno znova ureže v prst ali v roko, to poskuša tako močno in tako dolgo, da začne krvaveti. V družinskih pogovorih se nato izkaže, daje Pija deležna pozornosti svojih staršev le takrat, ko jo mučijo bolečine, ko se poškoduje in je žalostna; sicer se starša ukvarjata le s seboj in s svojim poklicem, hči pa se ne zmenita.

Devetletni Klemen je pravi mali “nesrečnik”. Tako ga imenujejo ljudje iz njegove okolice. Enkrat ga podre avtomobil, drugič grdo pade s kolesa, spet drugič si pri nogometu zlomi nosnico, včasih si pri telovadbi izvine prst…. Poškodbe in bolečine določajo njegov vsakdan, na njih pa tudi gradi svoje odnose. “Samo ko sem bolan in ležim v postelji, skrbijo zame. ” Namreč njegovi starši, bratje in sestre, prijatelji in sorodniki.

Otroci včasih iščejo skrajne okoliščine, da bi začutili sebe in svoje meje, da bi vzpostavili odnose. Ravnodušnost in občutek, da niso sprejeti, zbuja občutek osamljenosti in otroke, vede ali nevede privede do tega, da se igrajo z mejnimi izkušnjami, se podajajo v nepregledne okoliščine in se po možnosti izgubijo. Za brezmejnimi prekoračitvami meja se skriva tudi želja po odločnosti in jasnosti.

Šestnajstletni Robert pogosto vzame motorno kolo svojega starejšega brata in z njim ponoči divja po cestah. “Naj me zasačita, “pravi. S tem misli svoja starša.

“In kaj se bo zgodilo potem? “
Na obrazu se mu zariše ciničen izraz. “Mama pravi, da bomo med počitnicami odpotovali v Francijo, na morje. Tam se lahko zares lepo voziš z motorjem!”
“In kaj hočeš ti?”
“Brco …!”
“In od koga?”
Od matere ali očeta … tako krepko, da bom zakričal. ”
Kakšno protislovje: na eni strani so odraščajoči otroci gmotno
preskrbljeni, ničesar jim ne manjka; na drugi strani pa vlada v marsikaterem odnosu med starši in otrokom nepredstavljiva čustvena praznina in hladnost. Ti otroci izsilijo osebno pozornost le preko negativnih, bolečih doživetij: iščejo bolečino, da bi bili deležni sočutja, zatekajo se k ponižanjem in trpinčenju. “Nežnih dotikov se ne spominjam,” priznava trinajstletna Monika, “spomnim pa se tistih strašnih udarcev. Vendarle še ni ravnodušna do mene, sem si mislila, ko sem ležala na tleh in je mama udarjala po meni.“
Otroci hočejo meje in pravila. Želijo si jasnost. Vedeti hočejo, pri čem so. Meje pri tem ponujajo pomoč, ščitijo, hkrati pa gradijo zanesljiv koordinatni sistem, v katerem se človek, vsaj nekaj časa, lahko znajde. Obenem pa meje otroke mikajo, da spoznavajo prostranstva onkraj znanih meja in jih osvajajo. Naleteti na meje in se z njimi soočati, za otroka pomeni, da spoznava meje svojih trenutnih sposobnosti in možnosti, tako da iz “Tega še ne zmorem” s podporo in pomočjo staršev postane “To zmorem”. Naleteti na meje in se z njimi soočati, lahko otroke spodbuja, da si upajo in da preizkusijo nekaj novega.

Osemletni Jakob, otrok z rahlimi motnjami v razvoju, z motoričnimi težavami, obiskuje medicinsko gimnastiko. Že mesece vadi ravnotežje na vrvi in poskusa priti z enega konca vni na drugega. Trudi se, vsak dan mu uspe prehoditi daljšo razdaljo, pri tem pa mu pomaga hrabreče vzpodbujanje psihologa in njegove matere. Nekega dne, na poti k tedenski uri treninga, po avtoradiu sliši slavni stavek Neila Armstronga ob prvem pristanku na Luni: “Majhen korak za človeka, toda velik za človeštvo. ” To popoldne se Jakob zopet povzpne na vrv, razdaljo poskuša prehoditi vedno znova, dokler je končno ne premaga. Ko stoji na drugem koncu, reče čisto hladno: “Majhen korak za človeštvo, toda velik za Jakoba. ”

Iz knjige: Med popustljivostjo in strogostjo Jan-Uwe Rogge

Preberite še: