Mi smo prvi čuvaji otrokovega zaupanja vase in v ljudi okrog sebe. Otroci morajo vedeti, da jim bomo stali ob strani, pa naj se zgodi kar koli: to je srčika občutka varnosti. Kadar vedo, da lahko računajo na nas, da bomo odgovorili na njihove potrebe, upoštevali njihova čustva in jih spoštovali, se nam naučijo zaupati. In iz te varnosti ter naše stanovitne podpore razvijejo vero vase.

Pred kratkim sem se udeležila klavirskega recitala, na katerem je z eno od skladb iz Hrestača pogumno nastopil desetletni fantek. Za seboj ni imel ravno dovolj vaje in na koncu je bilo jasno, da je to uvidel tudi sam. Poslušalci so mu vseeno spodbudno zaploskali. Ko je zapustil oder, je odšel naravnost k svoji materi in splezal v njeno naročje. Ta ga je tolažeče držala pri sebi ves čas, ko sta poslušala še naslednje skladbe.

No, otrok je bil malce velik za sedenje v naročju svoje matere in po naključju vem, da ima ta mati za vadenje klavirja zelo stroga in dosledna načela. Toda v tem trenutku ji ni bilo pomembno ne eno ne drugo. Njeno sporočilo sinu je bilo pristno in preprosto: Tu sem, ob tebi, tudi kadar se spotakneš, in tega me ni strah ali sram pokazati.

Naši otroci morajo vedeti, da bomo vselej stali za njimi, in da

naša podpora ni odvisna od tega, kako dobi o pred tem opravijo svojo nalogo ali kako nerodno jim včasih spodleti.

Živeti z vero

Vera je beseda, ki se uporablja v religioznem kontekstu za opisovanje vere v Boga ali zaupanja v vesolje, v katerem živimo. Pojem vere je mogoče obravnavati na več načinov. Mnogi ljudje, ki se nimajo za verne, verujejo na svoj način in najdejo tolažbo v neki obliki duhovnosti. Z gotovostjo je dokazano, da se ljudje, ki verujejo v nekaj “večjega” od sebe, bolje kosajo z življenjskimi napetostmi kakor tisti, ki ne. Skušajmo razumeti vero zelo široko in o njej razmišljajmo kot o zaupanju v lastno prepričanje in vrednote na svetu na splošno. Ta osnovna vera v dobroto človeštva je odločilnega pomena za to, da se z optimizmom soočamo z življenjem in zaupamo drugim.

Varnostna mreža

Otroci razvijejo vero vase postopoma, z leti. Vemo, da se oblikovanje samozavesti začne takrat, ko majhen otrok izreče: “Jaz. Sam bom to naredil!” Naša naloga je, da svojim otrokom damo priložnost, da preskušajo svoje veščine in sposobnosti, in jih bodrimo, medtem ko se učijo, posegajo po novih izkušnjah in počnejo nenavadne stvari. Tu je treba doseči občutljivo ravnovesje. Da bi naši otroci odrasli z občutkom varnosti, jim moramo dati dovolj časa in prostora za poskušanje, za učenje, celo padce, ves čas pa jim moramo biti na razpolago za spodbudo, pouk in pomoč.

* Petletni Nikolaj, v postelji, skrbno pokrit z odejo, nekega večera reče mami: “Rad da s kolesa snameš oporna koleščka.

“ Seveda, ’’reče mama in naslednje jutro

izvijač in jih odstranita. Toda vožnja brez opornih koles ni bila tako preprosta in Nikolaj se je precej lovil, še zlasti takrat, ko je mama odmaknila roko s sedeža kolesa in je bil odvisen le od sebe.

Naslednji večer Nikolaj mamo prosi: “Ali mi lahko spet pritrdiš koleščka? ”

“Seveda, ”pravi mama. “Jutri zjutraj bova to storila. ” Naslednje jutro je Nikolaj še enkrat pogledal svoje kolo “za velike fante”.

“Ali bi se hotel še enkrat peljati, preden spet pritrdim koleščka? “neprisiljeno vpraša mama, vedoč, da bo naslednjič mogoče navdušen.

“Prav, ”privoli Nikolaj. Bil je precej sproščen, ker mu je mamin zaupljiv način vlival občutek, da nima kaj zgubiti, če poskusi še enkrat.

In zgodilo se je: Nikolaj se je zapeljal, z rokama trdno na krmilu kolesa, z velikim nasmehom na obrazu in vero vase, da kipi proti nebu.

Mama je našla ravno pravo ravnovesje: ugodila je Nikolajevi prošnji, naj mu na kolo znova pritrdi mala koleščka, a gaje tudi izzvala, daje poskusil še enkrat. Ni ga silila, naj bo “velik fant”, ko še ni bil pripravljen, in mu olajšala vnovični poskus. Bo Nikolaj padel? Da, seveda bo. Vsi kdaj pademo, še posebej ko smo dovolj pogumni, da vedno znova preskušamo svoje meje. Toda vero vase najbolj potrebujemo za to, da se znova povzpnemo na kolo.

Odlomek iz knjige: Otroci so podoba svojih staršev Dorothy L. Nolte, Rachel Harris