Otrok ni mogoče naučiti spoštljivosti. Lahko jih naučimo, da so vljudni in dajejo videz spoštljivosti, toda tega ni mogoče enačiti s pristnim spoštovanjem. Tega dvojega ne gre zamenjevati. Otroci se učijo spoštovanja, kadar opazujejo, da njihovi starši ravnajo drug z drugim in drugimi družinskimi člani prijazno, pozorno in spoštljivo, ter odraščajo v prepričanju, da je potrebno z drugimi ravnati tako, kot so ravnali z njimi.

Prijaznost in pozornost sta zaščitni znak spoštovanja; izraziti ju je mogoče na tisoče načinov, dan za dnem, teden za tednom, leto za letom. Kako spoštovati druge, otroke uči naša pripravljenost, da bi posegli iz sebe navzven do soljudi. Z zgledom jim lahko pokažemo, da spoštovati pomeni sprejemati ljudi take, kot so, priznavati, da so njihove potrebe enako pomembne kot naše, in da morajo potrebe dirugih včasih priti celo na prvo mesto. Ko začnejo na drobne načine kazati spoštovanje do drugih – ko so nežni z živalmi ali potrpežljivi z mlajšimi brati in sestrami – moramo pohvaliti njihovo pozornost, spodbuditi tako ravnanje in jih opogumiti, da bodo v tem še naprej rasli.

Za učenje prijaznosti in pozornosti vsi potrebujemo veliko časa. Kot starši moramo priznati, da nam kdaj ne uspeva, da bi ravnali spoštljivo drug do drugega ali svojih otrok. Če priznamo svoje pomanjkljivosti, se opravičimo za prizadetost, ki smo jo morebiti povzročili, in skušamo biti v prihodnje obzirnejši, pomaga zaceliti rane in nas ohranja na poti v boljši jutri. Ta odprtost bo našim otrokom tudi pokazala, da je učenje, kako spoštovati druge, nikoli končan proces, v katerega so vključeni tako odrasli kot otroci.

Pozornost do bližnjih

Povsem naravno je, da se zelo majhni otroci zanimajo predvsem zase. Dojenčki in otroci, ki se šele učijo hoditi, menijo, da se svet vrti okoli njih in da drugi ljudje obstajajo zato, da izpolnjujejo njihove potrebe. Ta samoljubna naravnanost je na njihovi stopnji razvoja naravna. Razumevanje, da imajo drugi potrebe, ki so ravno tako pomembne kot njihove lastne, se zasvetlika počasi in postopoma, medtem ko zorijo. Sposobnost najti ravnotežje – upoštevati potrebe drugih ob izpolnjevanju lastnih – traja še celo dlje.

Trenutki, ko kot starši najlepše usmerjamo svoje otroke, se lahko zgodijo ob drobnih, spontanih priložnostih, ki nam omogočajo, da jih učimo prijaznosti. Na te trenutke moramo biti pozorni in jih uporabiti zato, da z njimi svoje otroke učimo vedenja, ki upošteva druge.

Pred kratkim sem v trgovini opazila mater z dvema sinovoma, starima približno štiri in osem let. Ko so v voziček dajali mačjo hrano, je neki starejši nakupovalki na tla padla denarnica in njena vsebina se je raztresla. Starejši sin je takoj prenehal s svojim početjem, da bi ženski pomagal pobrati njeno lastnino. Mlajši fant je še naprej zlagal mačjo hrano v voziček, dokler ga ni njegova mati blago preusmerila in mu brez besed nakazala, naj pomaga svojemu bratu. Najprej se je rahlo dotaknila njegove roke, da je vzbudila njegovo pozornost in je prenehal s svojim početjem. Nato je z glavo pomignila proti prizoru, ki je potekal pred njima. Mlajši fantj e videl, kaj počne starejši, in se mu pridružil.

Mati ga je tako blago naučila še ene oblike prijaznosti v odnosu do drugih.

Drug način, kako svoje otroke lahko naučimo izkazovanja prijaznosti in uslužnosti, je igra.

Ko sta štiriletni Rok in njegova mama nekega večera pred spanjem pospravljala njegovo sobo, je mama položila medvedka v posteljo in ga potrepljala. “Tako. Mislim, da mu je zdaj udobno, ” reče z zadovoljstvom. Rok je stopil k medvedku, mu poravnal odejo in rekel: “Lepo spi, medo. ”

Mama ve, daje Rok zelo navezan na medvedka, in se je morda nezavedno odločila, da bo na tak način ponazorila prijaznost in pozornost do “drugega”, s katerim se njen sin zlahka poistoveti. Roku je všeč dejstvo, da njegova mama vstopa v njegov svet igre in se zanima za nekaj, kar ima rad. Uči se tudi, kako pokazati nežnost in pozornost do nečesa, kar potrebuje podporo.

Svojim otrokom lahko pomagamo razviti globlji čut spoštovanja in vživljanja v druge tako, da jih nagovorimo, naj si zamislijo, kako se v določenem položaju mogoče počuti drug otrok.

Odlomek iz knjige: Otroci so podoba svojih staršev Dorothy L. Nolte, Rachel Harris