Citat: Če otroci doživljajo poštenost, se naučijo biti pravični

Otroci želijo biti glede pojma poštenosti zelo praktični. Zanje je pošteno prav, nepošteno pa narobe. Navajeni so iger, ki jasno opredeljujejo, kaj je pošteno, in od vsakogar pričakujejo, da bo upošteval enaka pravila. Seveda to ni tisto, kar se dogaja v vsakdanjem življenju – čeprav vsi doživljamo trenutke, ko si želimo, da bi za življenje obstajal pravilnik, ki bi ga vsi spoštovali in bi nam natančno povedal, katera je prava pot.

Kot odrasli smo navajeni na življenjske vzpone in padce in dejstvo, da stvari ne potekajo vselej tako, kot mislimo, da bi morale. Naši otroci pa še niso dojeli dejstva, da življenje ni vselej pošteno. Razmišljajo, da bi moralo biti, in so razočarani, kadar ni.

Ko se sedemletna Zalka žalostno pritožuje materi, da igra, ki so se jo igrali v soseščini, ni potekala pošteno, bi njeno mater lahko zamikalo, da bi ji gladko odgovorila: “Življenje pač ni pošteno. ” Toda te besede Zalki ne bi dale odgovora, do katerega je upravičena.

Zalka mora mami razkriti svoja občutja, da je bila igra nepoštena, o tem, kako je upala, da se bo končala, in kaj je pričakovala. Če se mama o teh vprašanjih z Zalko pogovori in pozorno ter potrpežljivo posluša njene pritožbe, lahko postopoma spelje pogovor na pozitivnejše teme tako, dajo vpraša: “Kako pa naj bi po tvojem mnenju potekala? Kaj bi se dalo storiti, da bi bila naslednjič boljša?” Osredotočenje na to, kaj bi bilo v prihodnosti mogoče storiti drugače, lahko Zalki pomaga uravnovesiti občutja razočaranja z optimizmom, da bo njena naslednja izkušnja pri igranju boljša.

Taki pogovori lahko pomagajo tudi omiliti napetost, ki je posledica nesoglasij o tem, kaj je pošteno, tudi znotraj družine. Odprt dialog družinskim članom omogoča zaupati stališča in pojasniti, kako bi lahko naslednjič stvari naredili ali dojeli drugače. Žal pa kljub še tako vestnemu prizadevanju, da bi bili pošteni, ne moremo vselej zadovoljiti vseh.

Kot starši mogoče radi mislimo, daje način, kako razumemo poštenost, pravičen, toda spomniti se moramo, da vsak družinski član vidi stvari s svojimi očmi in da pravičnost pogosto opredeljuje tisti, ki presoja. Pomembno je, daje naš namen biti pošten, in da otroci vedo, da smo pripravljeni razpravljati o njihovih zamislih in skrbeh. Če si vzamemo čas za poslušanje svojih otrok, jim pomagamo urediti čustva in jih spodbujamo, da uresničijo svoje najboljše zamisli, otrokom pokažemo, da nam je mar za poštenost v vsakdanjem življenju.

Poštenost v družini

Kadar zaslišim starše trditi “Z vsemi svojimi otroki ravnam enako, vem, da to ne more biti res. Tega človek preprosto ne zmore. In četudi bi zmogel, to ne bi bilo nujno zaželeno. Otroci potrebujejo, daje naša pozornost usmerjena natančno na njihove močne in šibke točke. Kar je lahko pošteno za enega otroka v družini, je lahko nepošteno za drugega. Različne starosti, različne potrebe, različni položaji in različne osebnosti zahtevajo različne pristope.

Kljub našim najboljšim prizadevanjem, da bi s svojimi otroki ravnali pošteno, v večini družin obstaja precej izrazita tekmo-valnost. Bitke se navidez bijejo za igrače, posebne pravice, hrano ali denar, toda problem, ki se skriva za tem, je pogosto občutek pristranskosti. Otroci so lahko zelo dojemljivi za to, kako in komu starši izražajo in namenjajo svojo energijo, čas, zanimanje in pozornost. Osnova vsega je, da se vsak otrok želi počutiti enako pomemben in ljubljen kot ostali.

Kadar se otroci pritožujejo nad pristranskostjo, si je morebiti vredno vzeti trenutek in postaviti pod drobnogled svoja resnična občutja in nagibe, ki jih izražamo. Pojav tekmovalnosti in primerjanja med sorojenci je neizogiben. Paziti pa moramo, da tekmovalnosti doma ne vzbujamo nenamerno. Včasih imajo navidezno neškodljive strategije, s katerimi želimo doseči, da bi bile nekatere stvari opravljene, lahko tudi stranske učinke, na katere nismo prej niti pomislili.

Spodbujanje otrok, da med seboj tekmujejo, kdo bo prej končal z dodeljenimi opravili ali domačo nalogo, lahko, na primer, kaj zlahka privede do sporov. Zmaga, poraz, kdo je pivi, kdo je zadnji – ti pojmi sodijo na športno igrišče, ne domov. Želimo si, da bi bratje in sestre ocenjevali lastno ravnanje in spretnosti, da bi primerjali sebe s seboj, ne z drugimi.

Eden od načinov za nevtraliziranje občutkov pristranskosti je, da preživimo nekaj časa z vsakim otrokom posebej.

Za ogled celotne vsebine se prijavite spodaj

V kolikor že imate račun se lahko prijavite in si ogledate vsebino. V Kolikor pa svojega uporabniškega računa še nimate pa vas vabimo, da si ga ustvarite spodaj.

PRIJAVAREGISTRACIJA