Resnicoljubnost je vrednota, ki jo je med vsemi mogoče najteže naučiti. Čeprav sta iskrenost in resnicoljubnost pomembni lastnosti, ki naj bi ju razvijali pri svojih otrocih, nas vsakodnevna resničnost prepričuje, da najbrž nihče med nami ni popolnoma iskren. Določanje, kako, kdaj in do kakšne mere je iskrenost pomembna, je namreč izjemno zapleteno in zelo osebno. Večini od nas se zgodbe o Božičku in Zobni miški zdijo nedolžne, nekateri pa verjamejo, da je celo tovrstno pripovedovanje oblika neiskrenosti. Nekaterim se zdi sprejemljivo lagati o starosti svojih otrok, če jim to prinese brezplačne vozovnice ali popuste, drugim ne. Ne glede na svoja osebna merila skoraj vsi med nami vsaj včasih govorimo “male nedolžne laži” zato, da bi si z njimi poenostavili življenje, prihranili čas ali druge obvarovali pred prizadetostjo. Toda ko bi bili postavljeni pred podobne dileme, se ne bi vsi enako odločili. Nobenega dvoma ni, da je govoriti resnico lahko zelo kočljivo. Če še odraslim ni vselej lahko vedeti, kdaj je prav povedati golo resnico in kdaj jo je bolje prikriti ali celo lagati, si lahko predstavljamo, kako zmedeni morajo biti glede tega otroci. Vedo, da cenimo iskrenost in da od njih pričakujemo, da govorijo resnico, obenem pa so priča naši nedoslednosti in odkrivajo, da nas njihova resnicoljubnost večkrat lahko spravi v zadrego. Kako naj jih naučimo pomembnosti biti iskren ob spoznanju, kako zapleteno je to lahko včasih?

Izkrivljanje resnice

Začnemo lahko tako, da svojim otrokom pomagamo razumeti, da sta iskrenost in resnicoljubnost različna vidika iste stvari. Iskrenost obsega širok razpon ravnanj, vključno z našo sposob-nostjo videti in izkusiti stvai take, kot so brez izkrivIjanj, zidanja gradov v oblakih, izogibanja ali zanikanja. Resnicoljubnost se nanaša na našo sposobnost natančnega in jasnega razumevanja in doživljanja sveta, ki smo mu priča. Z leti želimo svojim otrokom pomagati, da razvijejo tudi čut za taktnost – sposobnost prepoznati razmere, v katerih je bolje, da resnica v celoti ali vsaj delno ostane zamolčana. Enako morajo začeti razumevati razliko med lažjo in napako. Pri laganju ne gre zgolj za zlorabo resnice, pač pa za namerno zavajanje, in to zavajanje je napačno.

Prvi korak je, da svoje otroke naučimo prepoznati resnico in se soočiti z njo, tudi kadar jim je neprijetno ali tega ne bi radi storili. Želimo si, da bi nam v celoti in natančno povedali, kaj se je v danem položaju zgodilo ali kaj so storili. Zato se morajo naučiti razlikovati med dejstvi in različnimi vrstami fikcije – iluzijami, sporočanjem tistega, za kar mislimo, da bi želeli slišati drugi, ali preprosto izmišljotinam.

Otroci, ki imajo težave pri iskrenem opisovanju, kako se je kaj zgodilo, se navadno bojijo posledic svoje verodostojnosti in skušajo sebe ali druge zavarovati pred grajo ali kaznijo. Pomagamo jim lahko tako, da ustvarimo okolje, v katerem so za resnico-ljubnost nagrajeni celo tedaj, ko so storili kaj narobe. Po drugi strani jim moramo pomagati, da bodo prevzemali odgovornost za svoja napačna ravnanja in sprejeli posledice. Ne želimo namreč, da bi si mislili, da ni pomembno, kaj storijo, in da je vse lepo in prav že, če govorijo resnico. Po drugi strani pa nočemo, da bi se bali našega odziva na resnico do te mere, da bi jih zamikalo lagati.

Eden od načinov, kako jim lahko pomagamo, je, da se poskušamo osredotočiti na to, kaj seje zgodilo, namesto da iščemo krivca.

“Kako, daje teniski lopar sinoči ostal na verandi? ” vpraša mama svoji hčerki, stari devet in enajst let. Deklici se nemirno spogledata in uvidita, da sta najbrž v težavah.

“No, ” začne mlajša, “v hišo sem ga nesla skupaj z nahrbtnikom in drugimi stvarmi. Mislim, da sem ga na verandi morala spustiti na tla, da sem lahko odprla vhodna vrata. ”

Vmeša se starejša hčerka: “Rekla sem, da bom šla jaz ponj, pa sem pozabila. ”

Mama razume, kaj se je zgodilo, in hčerkama resno reče: “Poskrbita, prosim, da bo naslednjič varno spravljen v hiši. Če bo ostajal zunaj, se lahko kaj hitro uniči. ”

S tem ko je mama vprašala, kako se je zgodilo, daje lopar ostal na verandi, je dobila natančnejšo informacijo, kakor če bi vprašala, katera ga je pustila tam. Če bi bilo težišče pogovora usmerjeno na iskanje krivca, bi deklici najbrž obtoževali druga drugo. Tako pa sta resnicoljubno odgovorili materi, vsaka je povedala svojo izkušnjo in mama je sklenila, da sta za napako odgovorni obe.

Resnicoljubnost

Vsi otroci poskušajo lagati in se šele nato naučijo, da tega ne smejo. Zato je ena od pomembnih veščin, ki jih moramo razviti kot starši, ta, kako ukrepati takrat, kadar to počno. Stvar je kočljiva. Z njimi se moramo soočiti, ne da bi jih prestrašili, in tako, da razumejo, da smo na njihovi strani. Nikoli jim ne smemo namenoma nastavljati pasti ali jih siliti v okoliščine, v katerih jih bo zamikalo lagati. Ko pa jih ujamemo na laži, moramo biti pripravljeni, da se temu postavimo po robu in poskrbimo, da razumejo, kako pomembno je, da so resnicoljubni.

Odlomek iz knjige: Otroci so podoba svojih staršev Dorothy L. Nolte, Rachel Harris