Citat: Če otroci živijo tako, da delijo z drugimi, se naučijo velikodušnosti

Življenje v družini od nas zahteva, da z drugimi delimo svoj čas, prostor in energijo. Otroci se navadijo deliti z drugimi otroki, če so bili sodelovanja in ubiranja srednje poti vajeni iz družinskega okolja, pa naj je šlo za uporabo kopalnice, igrač, avtomobila ali omejenih denarnih sredstev. Kadar radodarno delimo, kar premoremo, z drugimi in s svojimi otroki, jim kažemo, kako biti velikodušni. Resnične velikodušnosti se ni mogoče naučiti, toda svojim otrokom lahko damo zgled nesebičnega dajanja, za katerega upamo, da ga bodo sprejeli.
 
Starše pogosto slišimo, kako svojim majhnim otrokom pravijo, da “morajo” deliti. Mogoče mislimo, da jih s tem učijo, kako naj delijo, toda v resnici jih učimo le, naj naredijo tisto, kar rečemo. S tem se otroci ne naučijo ničesar o življenjski sili velikodušnosti, ki nas spodbudi, da delimo z drugimi.
 
KJE SE DEJANJE ZAČNE
 
Poglejmo resnici v oči. Da bi naši otroci delili svoje z drugimi, si deloma želimo zato, ker nočemo, da bi jih dingi imeli za sebične. Seveda seje zelo pomembno zavedati omejitev, ki obstajajo zaradi njihove mladosti. Razvijanje nesebičnosti je v veliki meri odvisno od počasnega in postopnega razvoja spoznavnih sposobnosti, ki otroku omogočajo, da upošteva občutja in potrebe drugih. Zelo majhni otroci niso pripravljen, delit, z drugimi, ker se ne znajo postavitii v kožo drugega. Sposobnost videti, svet skoz. oči nekoga drugega, se razvija precej časa in poteka še, ko naši otroci že dodobra zakorakajo v odraslost.
 
V zibelki “ima” otrok celo vesolje, z mamo in očetom vred. Novorojenček še ne zmore razločevati med seboj in starši. Pomembnejši mejnik doseže, ko zmore svojo mater prepoznati kot samostojno bitje.
 
Ker majhni otroci v resnici niso sposobni razumeti nikogaršnjega stališča razen svojega, je naravno, da so sebični. Želijo si vse in to zdaj. Kaj torej, če vaša deklica ali deček to pokažeta? Enako počnejo milijoni drugih malčkov po vsem planetu. Del naše starševske naloge je, da jih naučimo biti nesebični, toda korak za korakom.
 
Najbolje je začeti z deljenjem stvari, ki ne zahtevajo osebnega odrekanja. Ta proces lahko začnete spodbujati zelo zgodaj, že ko otrok komaj shodi, in sicer tako, da poudarjate določene ključne besede in vpeljujete predstavo o deljenju z drugimi kot delitev celote na dele. “Razdelila si bova korenje: ti dobiš malo, jaz tudi malo.” Ali “Mamica dobi piškotek, očka dobi piškotek in tudi ti dobiš piškotek”. Ko otroci rastejo, se naučijo bolj izbranih oblik deljenja; ponuditi gostom prigrizek, preden si ga vzamejo sami, izmenjevanje vodilne vloge …
 
Majhni otroci začnejo svoje družbeno življenje tako, da se igrajo skupaj z drugimi. Pri tem uživajo v navzočnosti drug drugega, opažajo drug drugega, a vzpostavljajo le malo odnosov.
 
Skupaj se začnejo igrati dejansko šele pri dveh letih in pol. To predstavlja pomemben korak v otrokovem družbenem razvoju.
 
Na tej stopnji so pripravljeni, da začnejo eksperimentirati z osnovami deljenja z drugimi.
 
Tomaž star dve leti in pol, se igra z lesenimi tovornjaki. David, prav tako dveinpolleten, se mu približa in pobere enega od njih. Tomaž mu ga nemudoma vzame.
Na tem mestu pogosto posreduje odrasla oseba in vztraja, da si otroka igračo delita, bolje pa je, da končno odločitev prepustimo otrokom samim.
Če Tomaž igrače ne bo hotel deliti z Davidom, bo kaj kmalu izgubil tovariša pri igri. In če bo dovoljkrat ostal sam, bo sprevidel, da z delitvijo tudi sami prejemamo, na primer prijatelje pri igri. V tem primeru bi Tomaža lahko spomnili, da se želi David z njim mogoče igrati. Če se za to ne zmeni, ga v to ne smemo siliti. Davidu lahko rečemo, da se bo Tomaž mogoče hotel igrati z njim malce pozneje, in mu pomagamo poiskati drugo igračo, s katero se bo lahko igral. Poleg tega da naši otroci delijo z drugimi, si želimo tudi spoštovati njihovo pravico, da izbirajo in ohranjajo svoje dejavnosti po lastni presoji, in jim tako dopustimo, da se odločajo sami.
 
V tem procesu igra pogosto vlogo otroška naravna radovednost.
 
Potem ko Tomaž Davida zavrne, se David začne igrati z leseno Noetovo barko, h kateri spadajo lepo pobarvane živalce. Tomaž pogleda proti Davidu. Živali so zanimive in videti je, da se David z njimi zabava. Tomaž ga opazuje z naraščajočim zanimanjem. Končno se mu približa z nekaj svojimi tovornjaki v rokah. Enega od njih ponudi Davidu, naj ga položi na barko. David se odzove tako, da Tomažu izroči par zeber, da jih bo lahko dal na tovornjak.
Otroka se učita, da je igra v dvoje zabavnejša, kakor če se igraš sam. Upamo, da bodo otroci v času odraščanja razvili samodejno pripravljenost deliti z drugimi. Ne moremo pa se zanašati zgolj na njihovo dobro voljo. Otroku se mora zdeti deljenje smiselno in ga ne sme dojemati kot izgubo. Mnogokrat lahko pomagamo razrešiti stisko tako, da je deljenje v obojestransko zadovoljstvo.
 
Odlomek iz knjige: Otroci so podoba svojih staršev Dorothy L. Nolte, Rachel Harris

Za ogled celotne vsebine se prijavite spodaj

V kolikor že imate račun se lahko prijavite in si ogledate vsebino. V Kolikor pa svojega uporabniškega računa še nimate pa vas vabimo, da si ga ustvarite spodaj.

PRIJAVAREGISTRACIJA