Citat: Če otroci doživljajo priznanje, se naučijo zastavljati cilje

Ali si na budilko, ogledalo v kopalnici ali vhodna vrata kdaj prilepite kakšno misel? Ste ugotovili, tako kot mi vsi, da se nanjo tako navadite, daje ne opazite več? To je eden od razlogov, zakaj opozorilo na vratih hladilnika, ki se glasi “Odpiranje teh vrat je smrtno nevarno”, ne zaleže več. Nehamo biti pozorni.

Na podoben način nehamo opažati svoje otroke. Ujeti smo v opravljanje kopice dolžnosti, tako da se pozabimo osredotočiti nanje. Vozimo jih v šolo, pripravljamo jim večerjo, nadzorujemo, kaj počnejo, ne uspe pa nam, da bi se ustavili in se zares pogovorili z njimi.

“Prepoznati” pomeni spoznati ob ponovnem snidenju-videti na novo. Otroci rastejo in se spreminjajo zelo hitro. Zdi se, da se dojenček v borih nekaj dneh spremeni v racajočega otročiča, otrok v najstnika. Otroci odraščajo prav pred našimi očmi in včasih smo tako zaposleni, da prezremo prehod v novo razvojno obdobje. Redno si moramo prizadevati, da bi jih znova prepoznali, jih spoznali, kot da jih vidimo prvikrat.

Svojih otrok ni težko opaziti. Bistveno je, da si vzamemo čas za pozornost. Naša pozornost jih sama po sebi hrani in tolaži, jim daje spodbudo in energijo.

Nekega jesenskega dne je med sprehodom skozi park — štiriletna Eliza pocukala mater za rokav in vprašala:
“A greva lahko tja? Rada bi nekaj tistih velikih listov. ”
“Ljubica, trava je mokra in nabrala si že veliko listov, ”
odgovori mama. “Ampak takega še nimam in potrebujem ga za zbirko, ” vztraja Eliza.
Mama presenečeno pogleda hčerko. Opazila je, da nabira listje, a o tem sploh ni razmišljala. Niti sanjalo se ji ni, da sestavlja zbirko; pravzaprav sploh ni bila povsem prepričana, da ve, kaj je to zbirka. Mama je spoznala, da sta Elizina zamisel in izvedba pokazatelj njene razvijajoče se neodvisnosti. Ustavila se je, občudovala šop listja v Elizini roki in jo opazovala, kako teče čez travo do starega hrasta. Na poti domov sta se pogovarjali o imenih različnih dreves in samosvojosti ban’ in oblik vsakega lista.

Če si vzamemo čas, da poskusimo resnično doživeti svoje otroke – slišati, kar pravijo, opaziti, kar počnejo, ugotoviti, kaj čutijo -, bomo veliko laže cenili njihova prizadevanja in uspehe, ko se bodo naučili dosegati cilje. To vedenje nam bo pomagalo pri odločitvi, kdaj naj jim pustimo, da se odločajo samostojno, in kdaj naj jim ponudimo roko v pomoč.

KORAK ZA KORAKOM DO CILJA

Od trenutka, ko se odločimo , da dojenčku ne bomo podali igrače in namesto tega raje pustimo, da se priplazi, steče ali privali do nje, mu sporočamo, da je dobro imeti cilj. Njegovo prizadevanje priznamo, kadar pohvalimo njegovo poskušanje, da bi dosegel igračo, in delimo z njim veselje, ko jo končno drži v roki.

Ko otroci malce zrasejo, jim zastavljanje in doseganje ciljev pomaga razvijati samozavest in občutek, da so sposobni. Kot starši jim lahko pomagamo, da si zastavljajo jasne in dosegljive cilje. Bujno domišljijo jim pomagamo uravnovesiti s stvarnimi nasveti. In medtem ko si prizadevajo doseči svoje cilje, jim nudimo spodbudo in podporo.

Vsi, mladi ali starejši, najboljšo pot do cilja izberemo tako, da najprej natančno določimo cilj. Nato ugotovimo, kaj moramo storiti, in nalogo razdelimo na več korakov. Kadar svojim otrokom pri tem pomagamo, jim delamo veliko uslugo. Ko prehajajo od enega koraka do drugega, se učijo, da se “B” lahko zgodi šele, ko jc bil storjen “A” in da omogoča “C”; ob tem spoznajo, daje cilj naposled dosežen, ko so opravljeni vsi koraki.

To mogoče zveni preprosto, toda osupljivo je, kako maloštevilni med nami se organizirajo tako, da najprej določijo korake, ki jih morajo storiti, da dosežejo cilj. Pogosteje se v težave zagrizemo na vrat na nos, ne da bi si vzeli čas in prizadevanja načrtovali. Tako se nam moči kaj hitro razpršijo, zdi se nam, da bodo težave močnejše od nas, ali pa nismo več prepričani v pravilnost zastavljene smeri. Pogled proti cilju se tako zamegli in zagon nam poide. To za naše otroke ni dober zgled. Boljšega jim bomo ponudili, če bomo k težavi pristopili načrtno, spremljali svoje dosežke in se veselili uspehov ob končanem delu. Če pleskamo hišo, sadimo na vrtu ali izdelujemo prešito odejo, se naši otroci učijo tako, da nas opazujejo, medtem ko izbiramo svoje naloge, jih načrtujemo in uresničujemo.

Stari rek, ki pravi, daje pot enako pomembna kot cilj, nam mogoče ne bo pomagal le pri organiziranosti, da bi dosegali svoje cilje, ampak da se bomo spomnili opaziti in pohvaliti prve omahljive korake svojih otrok, kijih bodo storili v prizadevanju, da bi dosegli svoje cilje.

Odlomek iz knjige: Otroci so podoba svojih staršev Dorothy L. Nolte, Rachel Harris

Za ogled celotne vsebine se prijavite spodaj

V kolikor že imate račun se lahko prijavite in si ogledate vsebino. V Kolikor pa svojega uporabniškega računa še nimate pa vas vabimo, da si ga ustvarite spodaj.

PRIJAVAREGISTRACIJA