Če otroci doživljajo sovražnost, se naučijo nasilnosti

 

Večina nas samih sebe nima za sovražno naravnane. Vemo, da nismo podobni družinam, o katerih govorijo časopisni naslovi, da v njih vladata nasilje in zloraba. Kljub temu pa doma z neizraženo jezo mogoče še vedno ustvarjamo vzdušje prikrite zamere, ki lahko načne družinske odnose in privede do nepričakovanih izbruhov.

 

Naša kultura nam gotovo ponuja obilo primerov sovražnosti in nasilnosti. Vsak trenutek nekje na svetu divja vojna. V posameznih deželah so zločini iz sovraštva, zloraba v okviru družine, razsajanje tolp in podobno del vsakdanjosti. Otroci so preko televizije in filmov izpostavljeni na tisoče uram podob o sovražnosti in nasilju. Nekateri doživljajo izbruhe sovražnosti dan za dnem med sorojenci doma, sošolci v šoli in tujci na ulici, v avtomobilu ali v soseščini. Vidijo in slišijo lahko tudi prepire staršev med seboj, z nadrejenimi ali sosedi.

 

Življenje v ozračju, ki ga napolnjuje sovražnost, v otrocih vzbuja občutek ranljivosti. Nekateri se na to odzovejo tako, da postanejo nedostopni ali prepirljivi in nikoli ne zamudijo priložnosti soudeležbe, ko kje nastopijo težave, ali pa se celo potrudijo, da jih najdejo. Drugi se tako zelo bojijo nasilnosti, da se izogibajo slehernim nesoglasjem, celo še tako nedolžnim soočenjem. To se dogaja na vsakem osnovnošolskem igrišču.

 

Vzorec nasilja v družini lahko nauči otroke, da je nasilje nujnost, edina mogoča izbira. Odrastejo v pričakovanju, da z njimi ne bodo ravnali dovolj pošteno ali da bodo preživeli le, če bodo nasilni. Tega pa si za svoje otroke ne želimo. Način, kako mi kot starši rešujemo vprašanja, ki jih porajajo razlike med nami, in obvladujemo krizne trenutke v družini, našim otrokom narekuje kako naj rešujejo nesoglasja – ali z uničevalno sovražnostjo in nasprotovanjem ali ustvarjalnim dialogom in odločnostjo.

Kopičenje nevihtnih oblakov

 

Vsakdanje majhne stvari nas velikokrat pripeljejo na rob potrpežljivosti. Naše frustracije se kopičijo in včasih nas popade jeza, a ne nujno zaradi pomembnega dogodka, ampak česar koli, kar je v vlogi “zadnje kaplje”. Ko se napetost v nas nakopiči, izgubimo potrpežljivost. To se na primer lahko zgodi ob koncu dolgega dne, ko se družina zbere lačna in utrujena.

 

Odlomek iz knjige: Otroci so podoba svojih staršev Dorothy L. Nolte, Rachel Harris