Posmeh je v resnici krut in nikakor ne drži, da je samo šala. “Oh, daj no, saj sem se samo šalil. Ali ne razumeš šale?” Tako razlaganje posmeha zelo učinkovito poniža kakršen koli odziv prizadetega. Oseba, ki je deležna posmeha, je v položaju absolutnega poraženca. Če posmehu nasprotuje, tvega, da seji bodo posmehovali še huje. Če posmeh dopusti, trpi njena samopodoba.
Otrok, ki ga zasmehujejo, pogosto ne ve, ali je najbolje, da se skuša pomiriti, ali da se izogiba osebi, ki ga zasmehuje. Ta zadrega se izrazi v protislovnosti, v zastoju, kot da bi hkrati pritiskal stopalko za zavoro in plin. Otrok, ujet v tako stisko, postane omahljiv in zavrt ter življenja ne doživlja v polni meri, ker si prizadeva, da ne bi pritegnil pozornosti.
Plahost, ki je posledica posmeha, se razlikuje od prirojene umirjenosti, ki jo kažejo nekateri otroci. Ti počasneje vzpostavijo stik z ljudmi v novih položajih in to moramo sprejeti kot del njihove osebnosti. Toda otroci, ki postanejo zavrti in ostajajo v ozadju, ker se skušajo izogniti posmehu, potrebujejo našo pomoč. Naša odgovornost je poslušati, da bi ugotovili, kaj se dogaja, in jim pomagati, da bodo sami poiskali načine za spopad s težavami.
Smeh ali posmeh?
Posmeh in smeh pogosto nastopata skupaj, a se po svojem bistvu popolnoma razlikujeta. Posmeh imamo dejansko lahko za nasprotje smeha. Zdrav in nedolžen smeh naše telo navda z občutji ugodja in sproščenosti ter nam pomaga navezovati prijateljstva. Pri posmehu pa gre za norčevanje iz človeka. Smejemo sc na račun nekoga drugega. Ko morajo otroci razlikovati med zdravim smehom in zasmehovanjem, so v zadregi, še posebej zato, ker se v risankah, stripih in filmih smejimo zadregam drugih. Če se klovn zaleti v steno, se hihitamo. Svojim otrokom moramo razložiti, da sc komedija razlikuje od resničnega življenja in da se v resničnem življenju ne smejemo, kadar sc kdo poškoduje ali pade, ampak mu skušamo pomagati. V nasprotnem primem mogoče ne bodo sprevideli, daje narobe, če se smejemo težavam drugih, in ko se bo družba rogala komu, ki je v težavah, se bodo rogali tudi oni.
Odlomek iz knjige: Otroci so podoba svojih staršev Dorothy L. Nolte, Rachel Harris
Kar nas pri drugem moti, ker s tem pretirava, je običajno to, kar mi delamo premalo. Kadar nas moti, da drugi dela premalo, je pa ravno tisto, kar mi delamo preveč.
Pogosto se je lažje posmehovati drugemu, kot pa sprejeti lastno napako in jo odpravljati. Največkrat najbolj zasmehujemo tisto, kar smo morali najbolj potlačiti vase, da smo bili sprejeti.
Aleš Ernst, avtor AEQ metode in avtor AEQ dihanja
