Za potrpežljivost je potrebna strpnost, s čimer mislimo na dejavno sprejemanje tega, kar se dogaja, ne le godrnjavega “prenašanja”. Ko sprejmemo stvari, ki jih ne moremo spremeniti, in se odločimo, da bomo iz neugodnega položaja potegnili kar največ, namesto da bi škripali z zobmi in se pritoževali, bomo mogoče presenečeni nad rezultati. S pozitivno naravnanostjo ne le lažje prenašamo težavne situacije, ampak celo spremenimo njihov razplet.
Maša si je nekaj dni pred začetkom sedmega razreda zlomila nogo. Z vso pravico bi se počutila nesrečno, osamljeno in vzkipljivo. Imela pa je možnost sprejeti, kar se je bilo zgodilo, in se ustvarjalno odzvati na položaj. Z mamino pomočjo se je odločila prirediti zabavo, kjer se ji bodo vsi povabljenci lahko podpisali na mavec. Nekaj njenih najbližjih prijateljic jo je obiskalo po pouku. Skupaj so okrasile njen mavec, jedle piškote, pile limonado in si izmenjale novice. Maša je s tem, ko je obvladovala ta neprijetni položaj in se odločila, da ne bo dopustila, da bi bila zaradi njega ob najboljše, spremenila neljubi dogodek v trenutke, ki so njej in njenim prijateljicam še dolgo ostali v prijetnem spominu.
KAKO DOČAKATI
Potrpežljivo čakanje je naporno celo za odrasle. Potrpežljivosti ali vsaj prikrivanja neučakanosti se naučimo, ker je drugačno ravnanje družbeno nesprejemljivo. Za majhne otroke je čakanje še posebej težavno. Ne zanima jih, kaj mislijo drugi, zato odkrito izražajo svojo neučakanost. Poleg tega zaradi svojega omejenega dojemanja časa težje ocenijo, do kdaj bodo morali na kaj čakati. “Kako dolgo še?” “Ali lahko zdaj gremo?” “Ali smo že tam?” “Kdaj bo?” To so vprašanja, ki razkrivajo, kako težko je majhnemu otroku ne le čakati, ampak tudi dojeti minevanje.
Vsakdanje življenje ponuja obilico priložnosti za poučevanje, kako naj potrpežljivo čakajo. “Lačen sem!” nestrpno vzklikne otrok. Ko mu pripravljamo jed, mu lahko pojasnimo, da se morajo testenine skuhati, da je zelenjavo potrebno narezati, pomarančo najprej olupiti. “Hočem kocko ledu!” zahteva drugi otrok. S tem ko mu pokažemo vložek za led in mu pojasnimo, da je potrebnega nekaj časa, da voda zmrzne, mu pomagamo razumeti, zakaj mora čakati, in ga obenem učimo tudi splošnega znanja. Ko otroci izkazujejo nepotrpežljivost, jih poslušajmo in jim povejmo, da razumemo, kako težavno je čakati, obenem pa jim pojasnimo, da je za vse stvari potreben čas in da moramo biti za dosego cilja potrpežljivi.
Čakanje v vrsti v trgovini z živili ali dolge vožnje z avtomobilom so priložnosti, ki so za otroke še posebej velik izziv. Takrat jn lahko učite tudi dragocenih lekcij, kako čakati. Pomagamo jim lahko, da jim pokažemo, kako si lahko olajšajo, da jim bo čas hitreje minil: čakanje v vrsti je priložnost, da poklepetamo o šoli ali o tem, kar smo počeli v zadnjem času, pa se še nismo utegnili pogovoriti. Vožnje z avtomobilom so lahko veliko prijaznejše, če vzamemo s seboj ali si izmislimo igre, ki se jih igramo na poti. Celo zelo majhni otroci zadovoljnejše prebijejo čas, kadar imajo početi kaj zanimivega: na primer prešteti vse tovornjake ali bele hiše, ki jih vidijo.
Otrokom ni težko čakati le neprijetnih stvari, ampak tudi dobre stvari v njihovem življenju. Najpomembnejši sklop dogodkov, ki se jih veselijo, so počitnice in zdi se jim, da mora do njih miniti cela večnost! Njihovo pričakovanje dogodka pa lahko izrabimo za to, da jih veliko naučimo o minevanju časa in o pomenu dneva, tedna, meseca. Pomagamo jim lahko, da se med čakanjem zabavajo in tudi učijo. Spoznavanje koledarja jim bo pomagalo razumeti, kako je čas predstavljen grafično, in jim omogočilo osnovno zavedanje relativne dolžine časovnih enot. Predšolske otroke bo morebiti zelo veselilo, če bodo imeli vsak svoj koledar, na katerega bodo z nalepkami označevali dneve, ki se jih veselijo. Sodelujejo lahko v pripravah, ki bodo dogodek, ko končno nastopi, naredile še bolj poseben – izdelujejo božične okraske, pečejo praznično pecivo, izdelujejo darilca za rojstne dni in tiste, kijih imajo radi.
OBVLADAMO ČAKANJE
Če nas zlahka razburijo manjše motnje in neprijetnosti, ki so sestavni del vsakdanjega življenja, bomo svoje otroke težko naučili potrpežljivosti. Kot odrasli smo se večinoma naučili bolj ali manj mirno prenašati neugodne položaje. Čeprav ni vselej preprosto, je za nas pomembno, da se s temi vsakodnevnimi izzivi spoprijemamo olikano in s tem dajemo zgled svojim otrokom.
Odlomek iz knjige: Otroci so podoba svojih staršev Dorothy L. Nolte, Rachel Harris
Odnos do časa se otrok uči in ga prenaša od staršev. Nepotrpežljivost staršev kaže otroku pomanjševanje pomena časa. Pretirana potrpežljivost staršev je pogosto znak priučene nemoči in strahu pred posledicami ukrepanja. Ravno tako je pomembno starševsko razumevanje razlike med potrpežljivostjo in vztrajnostjo, odločenostjo in trmo. Te besede pogosto enačimo, čeprav opišejo zelo drugačen odnos do življenja in tudi vodijo v drugačne rezultate, ki jih oseba, za katero je značilen določen odnos do časa dosega.
Predvsem je zelo velika težava nepotrpežljivost okolice do otrokovega razvoja in napredka. Dojemanje hitrosti časa in njegovega pomena se z odraščanjem zelo spreminja, a je v prvih letih življenja odnos do časa realen kasneje pa pod vplivom načina življenja ta odnos postane vedno bolj relativen. Zato tudi izgublja potrpljenje in realen odnos do čakanja. Vztrajnosti ne pozna dobo in je ali pasiven ali trmast. Oboje vodi v samodestruktiven odnos.
Nepravilno razumevanje časa in njegove vloge v življenjskih procesih ter dejanjih je posledica slabega občutka za čas. Ta nastane zaradi ločenosti med telesom, kjer se občutek razvije in zavestjo, kot posledica senzorno motorične amnezije. Je glaven razlog za kronične bolečine še posebej za bolečine in težave nog, kot so išias, krčne žile, vnetje ahilove tetive, protina, petnega trna, plantarnega fasciitisa in podobnih stanj nog.
30-dnevni program urejanja težav v nogah, bo usmerjen v to področje: https://aeq.si/…/30-dnevni-spletni-program-za-odpravo…/
Aleš Ernst, avtor AEQ metode in avtor AEQ dihanja
