Citat: Če otroci doživljajo strah, se naučijo biti zaskrbljeni

Če otroci doživljajo strah, se naučijo biti zaskrbljeni
 
Otroci se radi poigravajo s predstavo o strahu. Uživajo v igrah, ki jim poženejo strah v kosti, in so vzhičeni nad strašljivimi zgod-bami in grozljivkami. Spominjam se, da sem pred najstništvom vsak petkov večer preživela pri tej ali oni prijateljici, kjer smo se dekleta nagnetle ob radijskem sprejemniku in ugasnile luči. Poslušale smo oddajo Čarovniške zgodbe, ki bi danes zvenele najverjetneje zelo dolgočasno, takrat pa so nam šli ob njej lasje pokonci. Najtežji in tudi naj vznemirljivejši del je bil prikriti strah, ko smo se po oddaji v temi peš vračale domov. Ob spraševanju, kaj se smuka v sencah, nam je od strahu razbijalo srce in nas je oblival mrzel pot. Kljub temu pa smo globoko v sebi vedele, da smo popolnoma vame in da bomo kmalu spet doma v naših toplih ter dobro razsvetljenih hišah.
 
Življenje z resničnim strahom pa je povsem nekaj drugega, ne glede na to, ali otrokom grozi telesno nasilje, duševna zloraba, osamljenost, pogubna bolezen ali na videz manjši strah pred grobijani iz soseščine ali pošastmi pod posteljo. Vsakodnevno življenje v resničnem strahu poruši samozavest in osnovni občutek varnosti. Strah uniči spodbudno okolje, ki ga otrok potrebuje, da raste, raziskuje in se uči. Namesto tega ga pušča v nenehnem strahu, splošni zaskrbljenosti, ki lahko bistveno prizadene vzpostavljanje odnosov z ljudmi in spoprijemanje z novimi okoliščinami.
 
Noč ima svojo moč
 
Mnogo vzrokov za resnični otroški strah njihove starše včasih docela preseneti. Otroke je včasih resnično zelo strah stvari, ki odraslih sploh ne vznemirjajo, na primer novega psa v soseski ali starega javora s suhimi vejami. Bojijo sc celo besed. Neka trilctnica, ki jo poznam, je svojo mamo vprašala: “Ali sc boš res razpočila? Tako si rekla teti.” Otrok včasih namreč ne razume prenesenega pomena besed, ampak le dobesednega. Ta deklica je od svoje mamice potrebovala pojasnilo, pa tudi pomiritev in njen topli objem.
 
Ne glede na to, zakaj in česa se vaš otrok boji, je treba položaj jemati resno. Na svet moramo pogledati z otrokovega stališča. Besede kot “Ne kvasi”, “To ni nič”, “Odrasti”, “Ne bodi reva” le ponižujejo otroka in potiskajo njegove strahove globlje vanj, kjer se še naprej razraščajo.
 
Starši me v skupinah, ki jih vodim, pogosto vprašajo: “Kako naj vem, kdaj otroka mučijo strahovi in kdaj hoče le pozornost?” Odgovorim jim, da to ni mogoče. Staršev ne bi smelo preveč skrbeti, ali otroci s svojimi čustvenimi potrebami z njimi manipu-lirajo. Potreba vašega otroka po pozornosti je tako upravičena kot njegova potreba po hrani in varnosti. Včasih je prestrašen in potrebuje pozornost.
 
Odlomek iz knjige: Otroci so podoba svojih staršev Dorothy L. Nolte, Rachel Harris
 
 
Če otrok z izražanjem čustev ne more učinkovito vplivati na okolje se v njem pojavi dvom. Neurejeno okolje ki ga obremenjuje in otežuje ohranitev telesne homeostaze pa povzroča dvigovanje jeze s katero bi moral dovolj vplivati na okolje da se do njega spremeni in mu omogoči biti u redu. Ko zdužimo jezo in dvom dobimo strah. In ta nas zamrzne ter še poveča dvom in zaskrbljenost otroka. Če takšno stanje traja dlje časa postane kronično in integrirano v nezavesten del centralnega živčnega sistema. Izobraževanje v metodi AEQ omogoča staršu, da to razume in spreminja odnose v družini ter prepreči kronično zaskrbljenost otroka.
 
Aleš Ernst, učitelj AEQ metode 5. stopnja

Za ogled celotne vsebine se prijavite spodaj

V kolikor že imate račun se lahko prijavite in si ogledate vsebino. V Kolikor pa svojega uporabniškega računa še nimate pa vas vabimo, da si ga ustvarite spodaj.

PRIJAVAREGISTRACIJA