Citat: Če otroci doživljajo sramoto, se naučijo prevzemati krivdo

Želimo si, da bi naši otroci znali razlikovati pravilno od napačnega. Da se bodo tega naučili, bo trajalo vsa leta, ki jih bodo preživeli z nami, če ne kar celo življenje. Začnemo lahko na primer tako, da jih naučimo, da prijateljem ne smejo jemati njihovih igrač, da morajo v trgovini plačati žvečilni gumi in da je goljufati nepošteno in narobe. Ko odraščajo, jim lahko pomagamo, da se spopadejo z zapletenejšimi etičnimi vprašanji – ali je lagati kdaj tudi dopustno, kaj storiti, če je prijatelj ravnal narobe, in tako dalje. Razvijanje zanesljivega notranjega moralnega kompasa je proces, ki traja vse življenje, toda svojim otrokom lahko omogočimo dober začetek.
 
Kako pomagamo svojim otrokom, da se bodo naučili razlikovati, kaj je prav in kaj narobe? Upamo, da se bodo naučili biti dobri in prijazni tako, da bodo sledili našemu zgledu, toda kako naj se odzovemo, kadar ravnajo drugače? Kaj storimo, ko je njihovo vedenje namerno slabo? Kaj storimo, če škodujejo drugi osebi ali namenoma uničujejo lastnino? Želimo si, da bi razumeli, da jim namenoma ne bomo dovolili škodovati drugim ali sebi. Želimo si tudi, da bi uvideli, kdaj so ravnali narobe, se tega sramovali, obžalovali svoja dejanja in celo čutili posledice, tako da se bodo učili iz svojih napak.
 
Kljub temu pa ne želimo, da bi živeli z občutkom sramote in krivde. Zaradi graje in sramotenja se slabo počutijo v svoji koži, kar lahko povzroči pomanjkanje samozavesti in splošno občutje nevrednosti. Najbolje se učijo s podporo in spodbudo, ne pa s kaznijo.
 
Na srečo večina od nas najbrž nima opravka z otroki, ki namenoma prizadenejo druge ali povzročajo škodo. Naše posredovanje navadno zahtevajo nenamerni, nepremišljeni prekrški – v trenutkih, ko otroci zgrabijo igračo iz rok svojega prijatelja, pustijo kuhinjo v neredu ali si kaj sposodijo, ne da bi vprašali za dovoljenje. Tedaj je naša starševska naloga, da jim pomagamo razumeti, zakaj so se odločili za napačno dejanje, in pokazati, kako lahko prevzamejo odgovornost za svoje vedenje.
 
Spodbujanje učenja, ne krivde
 
Kadar naši otroci storijo kaj narobe – kradejo, lažejo, goljufajo -, je naša prva reakcija morda jeza in nato, žal, misel na najslabše. Ob takih trenutkih je pomembno, da v korist svojih otrok podvomimo v pravilnost lastnega ravnanja. Mogoče se otroci etičnih pravil, ki jih kršijo, ne zavedajo povsem. Namesto da jih grajamo ali zmerjamo, lahko te pripetljaje spremenimo v učne izkušnje. Če pazimo, da ne sklepamo prehitro in jim namesto tega dovolimo, da nam povedo, zakaj so tako storili, lahko poskrbimo, da bodo po izkušnji bolje razumeli, kaj pričakujemo od njih, in njihov občutek lastne vrednosti ne bo prizadet.
 
Odlomek iz knjige: Otroci so podoba svojih staršev Dorothy L. Nolte, Rachel Harris
 
 
Sramota je običajno najmočnejše orodje starša, da otroka ustavi in spremeni otrokovo vedenje, ki ga zelo moti. Otrok največkrat zrcali in izraža nezavedna čustva staršev, ker le-ta edina razume, saj so neverbalna in najbolj telesno občutna. Posnema tako nezavedno, kot zavedo vedenje okolice, kar predstavlja težavo pri vzgoji sodobnega časa. Zaradi preobremenjenosti smo starši vedno redkeje zavestno v sedanjem trenutku, kar pomeni, da se vedemo nezavedno in na ta način otroke učimo, da se vedejo, tako kot imamo oblikovano podzavest.
 
To smo podedovali in oblikovali v svojem otroštvu. Pogosto jo ne želimo takšno, kot je in se zavestno zelo trudimo, da bi bili drugačni od naše preteklosti. Kar potem otroka vodi v vedenje, ki nas dovolj razburi, da neprimerno uporabljamo dodeljevanje krivde in sramoto, ki iz nje izhaja.
 
Aleš Ernst, učitelj AEQ metode® 5. stopnje

Za ogled celotne vsebine se prijavite spodaj

V kolikor že imate račun se lahko prijavite in si ogledate vsebino. V Kolikor pa svojega uporabniškega računa še nimate pa vas vabimo, da si ga ustvarite spodaj.

PRIJAVAREGISTRACIJA