Samopomilovanje je precej podobno občutku, ko stopite v živi pesek. V obeh primerih vas skrivnostna sila vleče navzdol, dokler se ne počutite uničeni in nemočni. Vaše edino upanje je, da bo prišel mimo kdo, ki vas bo rešil.

 

To pa ni recept za uspeh. Če se nam otroci smilijo ali smo sami prežeti s samopomilovanjem, otroke učimo, da s tem ni nič narobe. To jih ne uči iniciativnosti, vztrajnosti ali navdušenja, nam pa jemlje energijo. Pogosto se počutimo nemočni in ne-popolni.

 

Za svoje otroke si želimo, da bi bili močni, da bi znali v sebi odkriti moč, ki jo potrebujejo, in da bi znali prositi zanjo druge, kadar jo bodo potrebovali. Da bi jim dali dober zgled, moramo biti tega vešči v lastnem življenju. Mogoče ne brezhibno in mogoče ne ves čas, toda dovolj, da se naši otroci ob izzivih, s katerimi se soočajo, naučijo uporabiti svojo notranjo moč. Zato moramo v sebi najti moč za soočenje z izzivi, ki nam jih postavlja življenje; poleg tega moramo svojim otrokom zaupati, da bodo kos težavam, na katere bodo naleteli v svojem življenju.

 

Ko se starši smilijo sami sebi

 

Vsi imamo trenutke, ko se smilimo sami sebi. Počutimo se preobremenjeni z delom, navdaja nas občutek, da smo premalocenjeni, da nas je življenje ‘postavilo na hladno’. “Zakaj jaz?” se včasih sprašujemo. Če nismo previdni, naše samopomilovanje lahko preraste v trajno razpoloženje, ki niha med občasno čemernostjo in popolnim obupom. Naše zaznavanje se omeji le na sprejemanje informacij, ki potrjujejo naše prepričanje, da smo “ubogi”, in ujamemo se v ponavljajoče se razmišljanje, ki nas privede v začarani krog samopomilovanja in nemoči.

 

Če se znajdemo v takem položaju, včasih pomaga, da prenehamo razmišljati o svojih težavah in poskusimo s čim drugim – ni pomembno s čim!

Staršem svetujem, naj sedejo na sobno kolo, odidejo na hiter sprehod ali izlet v svoj najljubši kraj.

 

 

Odlomek iz knjige: Otroci so podoba svojih staršev Dorothy L. Nolte, Rachel Harris

 

 

Občutek nemoči je predhodnik pomilovanja. Nemoč pa običajno izvira iz neučinkovitosti uporabe čustev ali pa nezmožnosti uporabe čustev.

Izražanje čustev je vse telesni proces, ki vedno vključuje gibanje, saj so čustva kinetična energija, ki se premika iz telesa v okolico. Pravilno uporabo te energije onemogoča telesna zakrčenost ter ločenost dihanja od izražanja in vedenja. Več o lahko izveste na spletni delavnici spoznavanja vpliva čustev in pozornosti na mišično napetost in togost razmišljanja in gibanja.