Naravnanost staršev oblikuje otroke. Z načinom odobravanja ali neodobravanja ter izbiro stvari in dejanj, za katere se odločimo, da jih bomo spodbujali, otroke veliko naučimo o lastnih vrednotah. S tem jim tudi sporočamo, kaj želimo in hočemo, da bi opazili v njihovem razvijajočem se značaju in osebnosti, pa tudi vedenju.
Če smo prezaposleni, da bi bili do otrok pozorni, ali jih dojemamo kot nekaj samoumevnega, zamujamo priložnost, da bi spodbudili lastnosti in ravnanja, za katere si želimo, da bi jih razvijali. Stvari, ki našim otrokom pomagajo pri osebnostnem razvoju, so lahko majhne; in prav te “malenkosti” so natanko tisto, kar moramo pohvaliti.
Po delu na dvorišču očka nekega dne stopi v hišo in na vratih ga pričaka sedemletni Stefan. Prst ponese k ustom in resnobno zašepeta: “Psst, mamica drema. ”
“Hvala, ker si tako uvideven, ” mu zašepeta očka in ga objame.
Za večino takih dejanj ne potrebujemo veliko časa. Zadošča že preprost stavek ali odobravajoča kretnja.
Mama dela za pisalno mizo in opazi, da v hiši vlada nenavadna tišina. Pokuka v Rebekino sobo in zagleda, kako njena petletna hčerka tiho ziblje punčko v zibki. Rebeka dvigne pogled in se nasmehne. Mama ji pošlje poljubček spodbudno dvigne palca. Ko se vrne za mizo, pomisli, kako zelo jo veseli, da je Rebeka tako prijazna “mamica” svoji punčki. Všeč ji je tudi dejstvo, da se uči samostojno igrati in da se dobro počuti, tudi če je sama.
To so trenutki, ki jih nočemo zamuditi, a v naglici vsakdanjega življenja ni vselej preprosto biti hvaležen zanje. Nenehno se moramo opominjati, kako pomembno je, da priznamo njihovo vrednost.
PRIVZGAJANJE VREDNOT S SPODBUJANJEM SAMOSPOŠTOVANJA
O odobravanju, ki ga izražamo svojim otrokom, lahko razmišljamo kot o načinu potrjevanja njihovega porajajočega se jaza in pomoči, da si bo izoblikoval pozitivno samopodobo in zdravo samospoštovanje. Bolj kot opažamo in smo pozorni na to, kaj je za naše otroke prav, bolj krepimo njihove razvijajoče se lastnosti, za katere si želimo, da bi postale še izrazitejše.
Oče pravi: “Ko je bila danes tukaj babica, si bil odi ‘ičenpomočnik. Všeč mije bilo, kako si ji pomagal vstati s kavča. ”
“Ali res?” vpraša osemletni Bine. Ni vedel, da je bil oče to sploh opazil. V bistvu sam pomislil na to.
Ko je oče usmeril sinovo pozornost na njegovo prijazno dejanje, mu je pokazal, da sta prijaznost in skrb za druge zanj pomembni. Tako se privzgajajo družinske vrednote in prenašajo iz roda v rod.
Včasih s stvarmi, ki jih opazimo, svoje otroke učimo ceniti tiste njihove lastnosti, katerih sc sicer mogoče ne bi niti zavedali.
Sedemletna Amamda se je naučila na nov način izdelovati zapestnice iz prejice za vezenje. Vsem prijateljicam je njena nova zapestnica všeč, zato jih začne izdelovati še zanje in za vsako izbere ravno pravšnje barve.
Amandina mati bi lahko izrazila svoje odobravanje zaradi več strani te naloge. Lahko bi se osredotočila na hčerine umetniške sposobnosti in dejala: “ Tvoje zapestnice so čudovite!” Lahko bi se osredotočila na njihovo tržno vrednost: “Te zapestnice so čudovite! Stavim, da bi jih lahko prodala na šolskem sejmu ročnih del. ” Tokrat se odloči, da se bo usmerila na Amandino radodarnost. “Kako pozorno od tebe, da si za vse svoje prijateljice naredila zapestnice! ” pravi.
Z izbiro, čemu bo namenila poudarek, več kot le pohvali Amandin konjiček. Pokaže ji, daje še posebej ponosna na njeno darežljivost in skrbnost, ter ji tlakuje pot, da bi tudi sama pri sebi prepoznala tidve lastnosti.
Seveda imajo različne družine različne vrednote in skladno z njimi je tudi tisto, kar odobravajo. Naša sposobnost, da vplivamo na to, kaj na sebi otroci cenijo in jim je všeč, je naš največji prispevek k razvoju identitete otrok in njihovega porajajočega se nravstvenega čuta.
Odlomek iz knjige: Otroci so podoba svojih staršev Dorothy L. Nolte, Rachel Harris
