Otroci so kot gobe. Posrkajo vse, kar počnemo, vse, kar rečemo. Od nas se učijo ves čas, pa naj se tega zavedamo ali ne. Če jih torej kritiziramo – se pritožujemo nad njimi, drugimi ali svetom okoli sebe – jim kažemo, kako naj obsojajo druge ali, morda še huje, sebe. Učimo jih, naj opažajo, kaj je s svetom narobe, namesto kaj je prav.

 

Grajamo lahko na mnogo načinov – z besedami, s tonom glasu, z vedenjem in celo bežnim pogledom. Vsi znamo soditi s pogledom ali besedam dodati ostrino. Otroci so še posebej občutljivi, kako jim stvari povemo, in si to vzamejo k srcu. Neka mati lahko reče “Čas je že, da greš” in besede pomenijo nič več kot to. Mati, ki seji mudi in ji potrpežljivost pohaja, pa iste besede lahko izreče tako, da pomenijo “Slab si, ker se tako dolgo obiraš”. Nobeden od teh dveh načinov ne zagotavlja, da bomo z njim pri otroku dosegli želeno, dojel pa ju bo zelo različno in zaradi ostrine v glasu lahko poslabšate otrokovo dobro mnenje o sebi.

 

Seveda se vsi kdaj pa kdaj jezimo in vsakdo občasno kaj pokritizira. Včasih celo pred otroci. Toda to ni tako škodljivo, kot ravnati po načelu “Živeti pomeni obsojati” in nenehno iskati krivdo. Pogosta kritika – ne glede, na kaj se nanaša – s svojim negativizmom in sodbami slabo vpliva na družino. Kot starši smo pred izbiro – ali naj ustvarimo čustveno okolje, v katerem prevladujeta graja in obsojanje, ali vzdušje, ki daje oporo in spodbudo.

 

Odlomek iz knjige: Otroci so podoba svojih staršev Dorothy L. Nolte, Rachel Harris

Vedno več je primerov, ko se starši obračajo name zaradi težav, ki jih ima njihov otrok. Slaba drža, čudna hoja, kronične bolečine, močenje postelje, pogoste bolezni dihal, alergije ali težave pri učenju. Proces urejanje teh težav je vedno osredotočen na starša in njun odnos do sebe in med njima.

Bolj, ko se znata zavedati svojih dejanj in odnosov, manj je med njima nezavednih čustev in nerealnih reakcij na otrokova sporočila in dejanja.

Pomen samozavedanja svojih odzivov na okolje in na otroka ter prepoznavanje prenesenih vzorcev obnašanja, ki smo jih kot otroci prejeli, je za urejanje kroničnih težav ključnega pomena. Učenje metode AEQ in AEQ vaj pri tem zelo pomaga.

 

Aleš Ernst, avtor AEQ metode in avtor AEQ dihanja