Od preživeti do živeti ali kako je AEQ metoda rešila moje življenje

Minilo je leto dni od moje zadnje objave na blogu, in to zaradi dobrega razloga. Nisem imel pojma, o čem naj pišem: o treniranju, prehrani, dirkanju? Obstaja na tisoče kolesarjev, ki dan za dnem počnejo enako kot jaz.

V preteklem letu ste me lahko malo bolje spoznali. Majhen vpogled v moje življenje, trpljenje, boj proti prehranski motnji, pozitiven test na virus, in poskušam se vrniti h kolesarjenju.

Vendar ste dobili samo tisto, kar sem hotel, da vidite. Še več se dogaja. In vse do tega poletja nisem imel pojma, kaj je bilo. Nisem imel odgovorov, samo vprašanja.

Zakaj se mi dogaja toliko krivice, nesreče in nasilništva. Zakaj ne morem govoriti z drugimi ljudmi in se ob njih počutim neudobno. Zakaj se mi je težko iskreno izražati o svojih čustvih in občutkih.

Skozi leta so se stvari tako poslabšale, da nisem zmogel prositi za pomoč. V svojem boju sem bil osamljen. Tudi pri kolesarjenju sem bil enočlanska ekipa. Na univerzi nisem zmogel opraviti psiholoških testov, zato sem si kupil presnovni voziček in test opravil sam.

Nisem zmogel govoriti o prehrani, zato sem se izobraževal in vse delal sam. Opravim test, spodletim, opravim še enega, spodletim še enkrat. Enako je bilo pri treningu. Več ur dnevno sem preživel ob knjigah o športni psihologiji. Imel sem veliko znanja, a ga nisem mogel z nikomer deliti. Bal sem se, da se bo oseba negativno odzvala glede mene, nisem se mogel soočiti s svojimi čustvi.

Sem čustveno nezrel. Ne sprejemam nobene kritike in zato poskrbim, da jih nisem deležen. Najprej sem premagoval svoje telo, ker je porabljalo mojo življenjsko energijo. Potem sem ustvaril ščit okoli svojega telesa, da mi ne bo treba izražati nobenih čustev.

Prehranbena motnja je bila v tem procesu ključnega pomena, zaradi nje sem postal ekstremno introvertiran, ostajal doma, sam. Vse se je vrtelo okoli prehrane, nisem imel časa za prijatelje, celo moja družina je trpela, in to zelo.

V najslabšem primeru nisem mogel sleči kompresijskih nogavic z eno roko, lahko pa sem se uvrstil v najboljših 10 na dirkah WorldToura.

Vsi so mislili da je vse v redu.

Dokler ni bilo …

Po letošnjem državnem tekmovanju sem bil zelo razočaran. Niti blizu nisem prišel svojim rekordom s treningov.

Nato mi moj partner za trening, Domen Novak, prav tako kolesar za Bahrain McLarena in čudovita oseba, pove o meni neznanem AEQ terapevtu.

Odločil sem se zanj, saj nisem imel česa izgubiti.

Na prvi terapiji je odgovoril na vsa moja vprašanja ki so se nabrala v zadnjih 20 letih. Bilo je težko. Dve uri pogovora. Nikoli se nisem nikomur tako odprl v življenju, celo moji lastni ženi ne.

Problem je bil v mojem nezavednem umu. Vse, kar se mi je zgodilo, je bila le reakcija na moja dejanja. Moja samouničevalna dejanja. Nezavedno sem verjel, da nisem vreden uspeha, sreče, ljubezni, smeha.

Vsak dober rezultat, ki sem ga bil dosegel, je bil slučaj. Ko ni pritiska ali skrbi, je lažje prodirati skozi z lastno voljo, odločnostjo in motivacijo. Vendar ko zadeve postanejo resne, z veliko pritiska, nezavedni um prevzame nadzor. In kadar ta hoče levo, zavedni pa desno, imamo problem. Nezavedno prevzame nadzor, nastopi kaos. Vsaj v mojem primeru je to resnično: nesreče, prazne gume, bolezni, prehranske motnje.

Zgodilo se mi je, da sem doživel uvid v izid nekaj minut preden se je zgodil, a sem kljub temu  vztrajal na poti, da bi se zaletel, dobil pretres možganov in bil izločen iz dirke. Bilo je leta 2017 na Tour of Guanxi. Zadnjih 6 km dirke se mi je izvila predstava, kako trčim z glavo, in že sem se znašel na tleh. Prav tako, kot sem si v viziji predstavljal. Še zmeraj sem se vozil po desni strani ceste, naravnost med padle kolesarje.

Sprememba, ki jo izkušam, je neverjetna. Po preživetih 35 letih sedaj končno živim.

Moje razmerje z ženo in otroki se je spremenilo. Imel sem jih rad tudi prej, a nisem vedel, kaj ljubezen točno je. Nisem mogel vedeti. Kot otrok ljubezni nisem občutil. Moj sin je postajal moja kopija, to spoznanje me je pretreslo. Ni zmogel pokazati ali izraziti svojih čustev, ni bil samozavesten, pogosto pristane v težavah. Če že, se hočem spremeniti za svoje otroke. Ne morem jim dovoliti, da postanejo takšni, kot sem do nedavna bil sam.

V preteklosti sem bil izvor negativne energije v prostoru, sedaj sem nasprotje. Lahko motiviram ljudi, sem optimističen v vsaki situaciji, začenjam pogovore. Zmožen sem deliti svoje znanje z drugimi kolesarji. Naredim lahko veliko več kot prej.

Še veliko dela me čaka. Spreminjanje nezavednega uma osebe je dolg, včasih boleč postopek, a je vreden. Prihodnost je svetla, zahvaljujoč Alešu Ernstu in njegovi AEQ metodi.

Prešel sem iz preživljanja v živetje in se počutim tako dobro.

 

Z veliko ljubezni,

 

Jani Brajkovič

Minilo je leto dni od moje zadnje objave na blogu, in to zaradi dobrega razloga. Nisem imel pojma, o čem naj pišem: o treniranju, prehrani, dirkanju? Obstaja na tisoče kolesarjev, ki dan za dnem počnejo enako kot jaz.   V preteklem letu ste me lahko malo bolje spoznali. Majhen vpogled v moje življenje, trpljenje, boj proti prehranski motnji, pozitiven test na virus, in poskušam se vrniti h kolesarjenju.   Vendar ste dobili samo tisto, kar sem hotel, da vidite. Še več se dogaja. In vse do tega poletja nisem imel pojma, kaj je bilo. Nisem imel odgovorov, samo vprašanja.   Zakaj se mi dogaja toliko krivice, nesreče in nasilništva. Zakaj ne morem govoriti z drugimi ljudmi in se ob njih počutim neudobno. Zakaj se mi je težko iskreno izražati o svojih čustvih in občutkih.   Skozi leta so se stvari tako poslabšale, da nisem zmogel prositi za pomoč. V svojem boju sem bil osamljen.

Za ogled celotne vsebine se prijavite spodaj

V kolikor že imate račun se lahko prijavite in si ogledate vsebino. V Kolikor pa svojega uporabniškega računa še nimate pa vas vabimo, da si ga ustvarite spodaj.

PRIJAVAREGISTRACIJA