Otroci in dihanje

Otroci naj bi dihali pravilno, razen če so bolni ali bolehni. Medtem ko skoraj vsak novorojenček zadiha pravilno, pa le redki skozi zgodnje otroštvo obdržijo naravno dihanje. Večina za pravilno dihanje potrebno mišično koordinacijo izgubi že zgodaj. Ko izgubimo naravno dihanje in razvijemo kronično dihalno neučinkovitost, se spremeni tudi odnos do stresa in odziv nanj. Na stres odreagiramo pretirano, saj zaradi kronične zakrčenosti ne moremo sprostiti mišic, kar vodi v njihovo utrujenost in šibkost. Taka oseba pritisk okolice zaradi šibkosti strukture dojema močneje. To pa sčasoma vodi v psihofizične težave. Razvije se kronična zakrčenost mišic in preobčutljivost na Co2 v krvi.

Otroci so na stres še posebej občutljivi, sploh če je ta nenehen, saj povzroči kaos v nedozorelem respiratornem sistemu ter dovolj velike spremembe dihanja. To je vzrok spremembi osebnosti, smer življenja začne ustrezati zahtevam in navadam okolice. Velik del tega stresa prihaja iz nenehnega tekmovanja, ki je značilnost sodobne družbe. Še preden se novorojenček lahko privadi na telesno uravnavanje v določenem okolju, že pričakujemo, da čim prej odraste in staršem omogoči dovolj visoko učinkovitost, ki jo ti potrebujejo za normalno delovanje. Rast in razvoj otroka, ki zahtevata čas, brezskrbnost in mir, sta spremenjena v tekmovanje. Še posebej to velja za otrokovo izražanje čustev, ki najbolj moti visoko hitrost življenja staršev. Ni časa za umirjeno hranjenje, sobivanje in dovolj visoko sproščenost materinega telesa, da lahko mati zazna otrokove potrebe in jih izpolni na način ter v količini in času, ko jih otrok potrebuje.

Narava je razvoj otroka uredila tako, da je on tisti, ki določa, kaj potrebuje ter koliko in kdaj. Otrok v materinem telesu od matere prejema toliko, kolikor potrebuje in mu ona lahko nudi, enak odnos pa ohranjata še tudi po rojstvu, saj mati njegove potrebe zaznava intuitivno. Razlika je v tem, da med nosečnostjo ni ovir za komunikacijo med njima, ko pa je otrok ob materinem telesu, pa stanje kronične zakrčenosti skeletnega mišičevja matere omejuje in popači neverbalno komunikacijo med njima. V nerazvitih okoljih lahko to komunikacijo med materjo in otrokom še vedno jasno opazimo. Otrok se tam le redko joka in mati ve, kaj potrebuje. Pri nas pa prepogosto slišim mater, da leto dni starega otroka sprašuje, zakaj joka.

Zaradi zakrčenosti teles staršev mora otrok stopnjevati vpliv na okolico in lahko hitro postane problematičen. Pri starših izzove nevrotičen odziv, ki pa ni v skladu s tem, kar otrok potrebuje ali želi. Otrok tako postopoma dojame, da izražanje močnih čustev, za katere pa potrebuje pravilno dihanje, ni v njegovem interesu, saj izzovejo negativen odziv. Starši v paničnem poizkusu, da bi otroka umirili, napačno reagira in otrok kljub močnim dražjajem, ki jih pošilja v okolico, ne dobi potrebnega. S tem se mu slabša sposobnost izpolnjevanja svojih potreb prek izražanja, postaja miren, priden ter nezahteven, omrtvičen ali pa čezmerno aktiven, impulziven in besen.

Tak otrok ne more dihati dovolj učinkovito, saj je moral omejiti avtentičnost svojega izražanja v zameno za ohranitev odnosa, od katerega je življensko odvisen.

 

Zame je prepričanje, da jok krepi otrokova pljuča, napačno.

Jok, ki ne privede do urejanja problema, zaradi katerega otrok joka, temveč izove pretirano ali napačno reakcijo okolice, povzroči, da otrok spozna, da z jokom ne odpravi stiske, pač pa samo slabša svoj položaj in je pod pritiskom, naj z jokom preneha. Bližnjim očitno ni jasno, zakaj joka ali pa ne more ali noče spremeniti tistega, zaradi česar otrok joka. Od otroka tako zahtevajo, da se prilagodi in spremeni ter to dosegajo s pritiskom nanj. Večji kot je pritisk, bolj je otrok napet in težje diha, zaradi česar tudi težje joka ter se tako postopno navadi in prilagodi (odhod v vrtec). Dihanje krepi sesanje. Dojenje sproščenega otroka ob sproščeni materi veča sesalni refleks, ki potem omogoča pravilnejše dihanje.

Do otrok se obnašamo in jih učimo enako, kot se do nas obnaša in nas uči okolje. Malčka spodbujamo, da pride do cilja, da lahko nato hiti do naslednjega. Dosežki ne prinesejo nobenega čutnega zadovoljstva staršem, ki bi ga otrok lahko razumel in dojel kot motiv, da se potrudi za več. Pa tudi zahtevnost okolice do otroka je zaradi zakrčenosti pretirana in nenaravna.  Zato se otrokovo telo upre, ker so takšen odnos in takšne zahteve nenaravne in v nasprotju s fizikalnimi zakoni učinkovitosti in razvoja, ki mu otrokovo telo mora slediti. Mišice se napnejo in zategnejo. Občutljiv dihalni sistem se odzove za zmanjšano učinkovitostjo, ki mora biti usklajena z zmanjšano učinkovitostjo telesnega izražanja čustev. Težave se pričnejo. Nekaj prehladov v letu dni še ni problem, a če se ponavljajo, lahko sumimo na nepravilen dihalni vzorec.

Dihanje ima pomemben vpliv na vse telo. Pomislite, koliko časa lahko zdržimo brez dihanja, koliko brez vode in koliko brez hrane. In nato pomislite, koliko pozornosti vlagate v pravilno dihanje, koliko v to, da dovolj pijete in koliko v zdravo prehranjevanje. Zadovoljstvo staršev in ponos na naprednega otroka ne moreta opravičiti škode, ki jo povzroči dolgotrajen stres. Žal pa je večina staršev tako osredotočena na svoje probleme, da ne opazijo otrokovega nepravilnega dihanja, medtem ko običajno hitro opazijo nepravilen odnos do pitja in hranjenja.

Večina zmotno misli, da dihamo samo s pljuči, v resnici dihamo s celim telesom. Pri pravilnem dihanju se pljuča širijo s širitvijo prsnega koša in trebušne votline. Pravilno dihanje vključuje mišice v glavi, vratu, prsnem košu in spodnjem delu trupa, vključno z medenico. Logično je, da kronična zategnjenost v katerem koli delu mišičja trupa onemogoča naravno gibanje, za katerega je potrebno pravilno dihanje.

Dihanje je ritmični proces. Običajna frekvenca dihanja pri mirujočem odraslem človeku je 8 do 10 vdihov in izdihov na minuto. Hitreje dihamo, ko smo vznemirjeni, počasnejše pa ko smo sproščeni, spimo ali smo depresivni. Globina vdiha je odvisna od razpoloženja. Plitkejše je, ko smo prestašeni ali anksiozni ali pa ko ne smemo realno čutiti sebe in se odzivati na osnovi teh občutkov.

Z vsakim vdihom in izdihom lahko opazujemo val zraka. Vdih se začne globoko v trebuhu z vzratnim gibom medenice. Val se nato pomika navzgor po telesu, medtem ko se celo telo širi. Glava se za spoznanje premakne naprej, da posrka zrak, medtem ko se nosnice odprejo. Izdih se začne na zgornjem delu telesa in se premika navzdol: glava se premakne nazaj, trebuh in prsni koš se stisneta in medenica se nagne naprej.

Če zaviramo dihanje, se izoliramo od okolice.

Opozorilni znaki na nepravilno dihanje v sicer zdravem otroku so občutljivost na dihalne okužbe, izginotje čistega zvonkega otroškega glasu in govorne napake. Glas in dihanje sta neločljiva, in sprememba v glasu je vedno povezana s spremembo dihanja. Včasih je rešitev tega problema preprosto sprostiti pritisk na otroka; običajno pa je to veliko bolj zapleteno, a še vedno izvedljivo. Reševanje teh stanj je tudi osnoven namen AEQ dihanja.

Zato veliko otrok razvije nevaren vzorec zadrževanja dihanja. Ko so pod napetostjo, dvignejo ramena in napnejo prsne mišice, da stisnejo ramena in vrat ter zadržijo zrak. Vdih imajo močnejši in bolj izražen kot izdih. Strah jih je sprostitve, saj takrat ne morejo obdržati nadzora nad izražanjem, ki je potreben za ohranitev ravnovesja v družini. Če tega ne opazimo in odpravimo, onemogočimo pravilno dihanje pri otroku, ki bo postopoma postalo kronično in normalno, čeprav nepravilno in za otroka škodljivo.

Brez potrebnih popravkov dihanja in odnosov med staršema bo problem najverjetneje ostal nerešen in se skozi niz nedolžnih obolenj razvil v bolj resne oblike respiratornih bolezni, govornih napak ali nezmožnosti učinkovitega izražanja. Četudi so otroci prilagodljivi, odporni in si hitro opomorejo, jim stres in napačno dihanje močno škodujeta.

Najboljša pomoč otrokom z dihalnimi problemi je, da umaknemo pritiske, zaradi katerih je otrok napet in nepravilno diha. Stalni pogon za dosežki lahko povzroči izrazito škodo dihalom. Zgodnji znaki prihajajočih težav so spremembe v glasu in slabši imunski sistem. Navade, ki bodo ustvarile vzorec nepravilnega dihanja in ošibile dihalne mišice, so zadrževanje zraka, potiskanje ramen navzgor namesto v sproščenem, spuščenem položaju. Dihanje skozi usta, spanje z odprtimi usti, podolgovat obraz, nepravilna rast zob in težave s sluhom so tudi tesno povezane z nepravilnim dihanjem. Če opazimo, da se med govorjenjem ali izdihom otrokov trebuh veča, to pomeni, da je diafragma prešibka, da bi podpirala zračni pritisk, kar bi lahko povzročilo težave.

Zavedati se moramo, da je diafragma prešibka za opravljanje primarne funkcije, ker mora zadrževati močan pritisk v trebušni votlini, ki je posledica neravnovesij v otrokovem okolju. Zaradi mišične odpornosti in visoke sposobnosti regeneracije pri otroku bodo simptomi šibkejših dihalnih mišic zelo pogosto izginili s sprostitvijo zunanjih pritiskov. Pomembno je urejanje odnosa med staršema. Z dviganjem njune čustvene zrelosti otrok lahko sprosti svojo napetost ob komunikaciji, ki ne bo naletela na pretiran odziv. Čustveno zrelejša starša bosta ustvarila stabilnejše okolje za otrokov naraven razvoj.

Otroci s težavami zrastejo v odrasle s še večjimi težavami. Pri učenju dihanja spoznavam razširjenost teh težav pri veliki večini, razlogi zanje pa so skoraj vedno v otroštvu.

Aleš Ernst, učitelj AEQ dihanja 3. stopnje

Otroci naj bi dihali pravilno, razen če so bolni ali bolehni. Medtem ko skoraj vsak novorojenček zadiha pravilno, pa le redki skozi zgodnje otroštvo obdržijo naravno dihanje. Večina za pravilno dihanje potrebno mišično koordinacijo izgubi že zgodaj. Ko izgubimo naravno dihanje in razvijemo kronično dihalno neučinkovitost, se spremeni tudi odnos do stresa in odziv nanj. Na stres odreagiramo pretirano, saj zaradi kronične zakrčenosti ne moremo sprostiti mišic, kar vodi v njihovo utrujenost in šibkost. Taka oseba pritisk okolice zaradi šibkosti strukture dojema močneje. To pa sčasoma vodi v psihofizične težave. Razvije se kronična zakrčenost mišic in preobčutljivost na Co2 v krvi.   Otroci so na stres še posebej občutljivi, sploh če je ta nenehen, saj povzroči kaos v nedozorelem respiratornem sistemu ter dovolj velike spremembe dihanja. To je vzrok spremembi osebnosti, smer življenja začne ustrezati zahtevam in navadam okolice. Velik del tega stresa prihaja iz nenehnega tekmovanja, ki je značilnost sodobne družbe. Še preden se novorojenček lahko privadi na telesno uravnavanje v določenem okolju, že pričakujemo, da čim prej odraste in staršem omogoči dovolj visoko učinkovitost, ki jo ti potrebujejo za normalno delovanje.  

Za ogled celotne vsebine se prijavite spodaj

V kolikor že imate račun se lahko prijavite in si ogledate vsebino. V Kolikor pa svojega uporabniškega računa še nimate pa vas vabimo, da si ga ustvarite spodaj.

PRIJAVAREGISTRACIJA