Tekači, prisluhnite svojemu gibanju in telesu!

Tekači naj bi opazovali svoje gibe in se naučili zaznati spremembe, ki se jim ob gibanju dogajajo. Tako bi lažje določil vzrok bolečin ali poškodb.

Zavestno preverjamo tako držo kot način sedenja, tako hojo kot tek. Nekatere gibe, ki jih nenehno izvajamo nezavedno in avtomatično, bi prav tako morali ozavestiti, da bi jih lažje korigirali. Spet druge gibe opravljamo aktivno – pri športu in rekreaciji ali opravljanju službenega dela (za tekočim trakom, več ur dolgo sedenje ob računalniku, dolga vožnja …) -, ti zahtevajo več naše energije in več energije pomeni več odgovornost, zato tudi več pozornosti. Vendar več energije pri športniku ne poveča nujno tudi pozornosti na to, kako to energijo izrablja.

Redno zavestno preverjanje gibanja je izjemno pomembno za ohranjanje učinkovitosti in nujno za njeno povečanje. Tako zavedanje gibanja kot njegovo kontroliranje omogočata eleganco, lahkoto, manj napora. Če je napora manj, je lahko gibanja več – govorimo o racionalnosti ali pravilu manj za več. Vložek energije je manjši, učinek večji. Sistemi, ki delujejo po tem principu, delujejo bolje in se manj kvarijo (poškodbe), tisti pa ki učinkovitosti ne dvigujejo, imajo nasprotno usodo.

Vendar pa moramo to početje gojiti vztrajno in redno. Učinke dosežemo le ob počasnem, a vztrajnem učenju – na silo ali ob bolečini dolgoročnih rezultatov ne moremo pričakovati. Zakaj? Učenje je možno le, če ga ponotranjimo (zavestna vaja); naučeno postane nepogrešljiv del nas. Najboljše učenje gibanja je, ko teorijo povežemo z zavestno prakso, tako bomo smiselnost pravilnega gibanja tudi začutili in dojeli ter razumeli. Učimo sami sebe, učitelj AEQ metode® nam je le v pomoč in nas vodi.

Učenje zavedanja ni splošno poznana metoda, pravzaprav jo resnično poznajo le redki. Vemo, da se lahko naučimo različnih veščin, npr. igrati nogomet, postati frizer, mehanik, igrati kitaro, izuriti ali oblikovati mišice, izmojstriti veščino. Naštete izmed veščin so vsepovsod poznane, kontrolirati mišice v središču telesa, ko jih ne vidimo in se jih še nismo naučili čutiti, pa je skoraj neznano področje. In prav tu imamo največ težav. Stanja, kot so zategnjenost in bolečine zaradi obrabe, običajno pripisujemo staranju. To resda pusti posledice na koži in laseh, gibalni problemi pa v resnici izvirajo iz čedalje večje podzavestne mišične napetosti, pospešuje pa jih senzorno motorična amnezija. Ta zavira učinkovitost telesnih sistemov in ustavlja neracionalen ego, da ta ne bi uničil telesa.

Priložnost imam opazovati, kako je aktivna terapija AEQ metode® dobrodejna za počutje, gibanje in razmišljanje mojih strank. Po končani seriji terapiji so njihovi cilji, želje in navade drugačni. Zopet občutijo lahkotnost in življenjsko radost; vse to povzročita mehkoba telesa in neboleče gibanje. Redno zavestno spremljanje običajno avtomatiziranih dejanj, navad, čustvenih vzorcev in refleksov je izjemno pomembno, a žal preredko. Zato je med odraslimi preveč utrujenih, naveličanih, razbolenih, zdravstvene težave se jim vrstijo brez očitnih razlogov.

Enake težave pestijo tekače: ekstremni napori ter veliko treninga pospešujejo odtujitev uma od telesa ter zato izgubo občutka, izostaja nadgrajevanje kakovosti gibanja, njihov tek pa ni učinkovit, kot bi pričakovali. Daljše obdobje takšnega teka običajno privede do občutka slabše telesne pripravljenosti, celo šibkosti, depresije in močnih bolečin, s katerim telo ustavlja pretiravanje uma. Športnik zato spremeni trening: dodaja vaje za moč, kar pa je povsem nesmiselno, saj problem ne leži v pomanjkanju moči, temveč občutka ter nadzora nad obstoječo močjo. Sčasoma zato nastopijo različne poškodbe, vendar se z običajnimi terapevtskimi metodami ne uredijo za daljše obdobje in ne omogočajo tekočega učenja vsega potrebnega, saj se športnik niti ne zaveda, da je tu vzrok težav. Namreč sami bi morali opaziti negativne spremembe, razumeti njihov izvor in biti sposobni odpraviti nepravilnosti. Tako bi preprečili večje poškodbe, padec motivacije in rezultatov.

Dodajanje AEQ metode® tako v trenažni proces kot v življenje spremeni tek in življenje. Tekač ne bo izgubil veselja do teka, na treningih in tekmovanjih se ne bo odločal napačno, podaljšal si bo aktivno tekaško obdobje. Večina tekačev prej ali slej izgubi občutek za prevelik napor, navadijo se na bolečine in mislijo, da je nenehna utrujenost znak dobrega treninga. Tako stanje privede do redukcije ali prekinitve tekaškega življenja, pa tudi do težavnejših odnosov. Redno izvajanje somatskih gibov, ki se jih tekač nauči pri aktivni terapiji AEQ metode®, ter povečanje propriocepcije, pridobljene na aktivni terapiji AEQ metode®, omogočata lažje razumevanje in osredotočenje na gibanje pri teku ter pogostejše preverjanje drže in gibanja tudi izven teka. Z izboljševanjem teh občutkov se tekač med tekom lažje prilagaja spremenljivim razmeram, zmožen je zaznati napake in jih popraviti. Ob takem načinu treninga se trener počasi spremeni v strokovnega svetovalca, kar je tudi njegova naloga.

Športnik, ki ima primerno razvit občutek in pozna svoje šibkosti, bo strokovnemu timu bolj v pomoč. Ravno zaradi vse večje odtujitve športnika od samega sebe je ugotavljanje trenutnega stanja prepuščeno tehnologiji in občutku ali ugibanju trenerja. Pogosto opažam, kako se tako rekreativni kot tudi vrhunski športniki po nekaj mesecih posvečanja AEQ metodi® spremenijo in čedalje natančneje opazujejo, kaj in kako narediti, da gredo lahko po najkrajši možni poti proti zastavljenim ciljem.

 

Tehnološke pripomočke uporabljajo kot pripomočke, ne pa kot osnovo za ugotavljanje trenutnega stanja in počutja. Nasploh v vrhunskem športu, vse bolj pa tudi v rekreativnem, večina deluje a genetskem maksimumu na področjih VO2max, razmerjih moči in telesne teže. Hkrati se pa premalo zavedajo trdega in neučinkovitega gibanja, ki se z leti samo še stopnjuje. Občutijo posledice, ne pa tudi vzroke za tako stanje. K sreči se tudi v strokovni javnosti premika glede razumevanja za VO2max.

Tekači naj bi opazovali svoje gibe in se naučili zaznati spremembe, ki se jim ob gibanju dogajajo. Tako bi lažje določil vzrok bolečin ali poškodb.   Zavestno preverjamo tako držo kot način sedenja, tako hojo kot tek. Nekatere gibe, ki jih nenehno izvajamo nezavedno in avtomatično, bi prav tako morali ozavestiti, da bi jih lažje korigirali. Spet druge gibe opravljamo aktivno – pri športu in rekreaciji ali opravljanju službenega dela (za tekočim trakom, več ur dolgo sedenje ob računalniku, dolga vožnja …) -, ti zahtevajo več naše energije in več energije pomeni več odgovornost, zato tudi več pozornosti. Vendar več energije pri športniku ne poveča nujno tudi pozornosti na to, kako to energijo izrablja.   Redno zavestno preverjanje gibanja je izjemno pomembno za ohranjanje učinkovitosti in nujno za njeno povečanje. Tako zavedanje gibanja kot njegovo kontroliranje omogočata eleganco, lahkoto, manj napora. Če je napora manj, je lahko gibanja več – govorimo o racionalnosti ali pravilu manj za več. Vložek energije je manjši, učinek večji. Sistemi, ki delujejo po tem principu, delujejo bolje in se manj kvarijo (poškodbe), tisti pa ki učinkovitosti ne dvigujejo, imajo nasprotno usodo.  

Za ogled celotne vsebine se prijavite spodaj

V kolikor že imate račun se lahko prijavite in si ogledate vsebino. V Kolikor pa svojega uporabniškega računa še nimate pa vas vabimo, da si ga ustvarite spodaj.

PRIJAVAREGISTRACIJA