Tekači naj bi opazovali svoje gibe in se naučili zaznati spremembe, ki se jim ob gibanju dogajajo. Tako bi lažje določil vzrok bolečin ali poškodb.   Zavestno preverjamo tako držo kot način sedenja, tako hojo kot tek. Nekatere gibe, ki jih nenehno izvajamo nezavedno in avtomatično, bi prav tako morali ozavestiti, da bi jih lažje korigirali. Spet druge gibe opravljamo aktivno – pri športu in rekreaciji ali opravljanju službenega dela (za tekočim trakom, več ur dolgo sedenje ob računalniku, dolga vožnja …) -, ti zahtevajo več naše energije in več energije pomeni več odgovornost, zato tudi več pozornosti. Vendar več energije pri športniku ne poveča nujno tudi pozornosti na to, kako to energijo izrablja.   Redno zavestno preverjanje gibanja je izjemno pomembno za ohranjanje učinkovitosti in nujno za njeno povečanje. Tako zavedanje gibanja kot njegovo kontroliranje omogočata eleganco, lahkoto, manj napora. Če je napora manj, je lahko gibanja več – govorimo o racionalnosti ali pravilu manj za več. Vložek energije je manjši, učinek večji. Sistemi, ki delujejo po tem principu, delujejo bolje in se manj kvarijo (poškodbe), tisti pa ki učinkovitosti ne dvigujejo, imajo nasprotno usodo.  

Naša zavest pogosto pretiravanje v gibanju uporablja za preusmeritev čustvene energije v gibanje, s katerim ne urejujemo odnosov, ki nas obremenjujejo. Rojeva se umetno zadovoljstvo, ki nas pripelje na odstavni pas.

 Kot bitja svobodne volje imamo skoraj vedno izbiro upočasniti, se urediti in dvigniti svojo »somo« skozi boljše sodelovanje, razumevanje in spoštovanje med telesom in zavestjo.

Zaradi pomanjkanja časa in prevelikega osredotočenja na tehnologijo in odvisnosti od nje smo vedno slabši v razumevanju samega sebe in postajamo vse bolj odvisni od strokovnjakov ali aplikacij, od katerih pričakujemo, da nam povedo, kaj je narobe z nami.

Žal pa ne obstajata ne program niti naprava, ki bi lahko pokazala ali izmerila, kaj in kako čutimo sebe v svojem telesu.

Posledično je verjetnost, da si s športom zdravje dolgoročno slabšamo, zelo velika. Tako ni nepričakovan rezultat raziskave v kateri so leto dni spremljali 60 tekačev - ugotovili so, da je 39 od njih razvilo 55 poškodb.

Kako to ugotoviti -s kakovostno povezanostjo znotraj sebe in zmožnostjo sprejemanja občutkov in spoznanj tudi, ko so v neskladju z našimi načrti in željami.

Jasno je, da je za biti boljši potrebno izstopiti iz cone udobja in iti iznad svojih trenutnih zmožnosti, a ne vedno in ne za vsako ceno.

Dejstvo je, da športniki zaradi zmanjšane sposobnosti osredotočanja čedalje težje napredujejo in ostajajo nepoškodovani, saj današnji treningi potekajo preveč na silo. Manjka posvečanje gibalni inteligenci, ki bi jo moral športnik primerno izuriti za naraven dvig moči, in hitrosti brez neželenih posledic in razumevanja o enaki pomembnosti čustvene stabilnosti in inteligence za zdravo napredovanje proti zastavljenem cilju.

Za stanje nepovezanosti uma in telesa obstaja več razlogov. Človekova pokončna drža je dvignila glavo nad ostalo telo. Človeški možgani so izjemna, do sedaj najkompleksnejša nam znana stvaritev narave.

Bistvo zgodbe je, da ne glede na jakost trud v napačni smeri ne bo prinesel želenih ali načrtovanih rezultatov.

Pri prepogostih neželenih rezultatih, poškodbah in hitrih nihanjih razpoloženja, kronični utrujenosti in čustveni nezmožnosti reševati neurejene medčloveške odnosese moramo iskreno vprašati in iskati odgovore, zakaj vadimo ali treniramo tako.

Precej dobro poznana zgodba pripoveduje o mojstru, ki med pogovorom z učencem pobere opeko in jo začne energično polirati. Ko ga učenec vpraša, kaj počne, mojster odgovori: »Delam si ogledalo.«

Bistvo zgodbe je, da ne glede na jakost trud v napačni smeri ne bo prinesel želenih ali načrtovanih rezultatov.

Določanje prave smeri vadbe

Vadba je usmerjanje časa in energije z namero, da bi spremenili določeno stanje in tako rešili problem, zadovoljili potrebo ali si izpolnili željo, denimo se počutili bolje, bili boljši ali dodali sposobnosti, ki jih potrebujemo za dosego večjega cilja.