Tekači naj bi opazovali svoje gibe in se naučili zaznati spremembe, ki se jim ob gibanju dogajajo. Tako bi lažje določil vzrok bolečin ali poškodb. Zavestno preverjamo tako držo kot način sedenja, tako hojo kot tek. Nekatere gibe, ki jih nenehno izvajamo nezavedno in avtomatično, bi prav tako morali ozavestiti, da bi jih lažje korigirali. Spet druge gibe opravljamo aktivno – pri športu in rekreaciji ali opravljanju službenega dela (za tekočim trakom, več ur dolgo sedenje ob računalniku, dolga vožnja …) -, ti zahtevajo več naše energije in več energije pomeni več odgovornost, zato tudi več pozornosti. Vendar več energije pri športniku ne poveča nujno tudi pozornosti na to, kako to energijo izrablja.

Naša zavest pogosto pretiravanje v gibanju uporablja za preusmeritev čustvene energije v gibanje, s katerim ne urejujemo odnosov, ki nas obremenjujejo. Rojeva se umetno zadovoljstvo, ki nas pripelje na odstavni pas.

 Kot bitja svobodne volje imamo skoraj vedno izbiro upočasniti, se urediti in dvigniti svojo »somo« skozi boljše sodelovanje, razumevanje in spoštovanje med telesom in zavestjo.

Zaradi pomanjkanja časa in prevelikega osredotočenja na tehnologijo in odvisnosti od nje smo vedno slabši v razumevanju samega sebe in postajamo vse bolj odvisni od strokovnjakov ali aplikacij, od katerih pričakujemo, da nam povedo, kaj je narobe z nami.

Žal pa ne obstajata ne program niti naprava, ki bi lahko pokazala ali izmerila, kaj in kako čutimo sebe v svojem telesu.

Posledično je verjetnost, da si s športom zdravje dolgoročno slabšamo, zelo velika. Tako ni nepričakovan rezultat raziskave v kateri so leto dni spremljali 60 tekačev - ugotovili so, da je 39 od njih razvilo 55 poškodb.