Vsak tekač bi moral izmojstriti zavedanje gibanja in dogajanja v  svojem telesu.

To pomeni, da bi moral dovolj pogosto opazovati in se naučiti zaznati ter razumeti spremembe, ki se mu dogajajo ob gibanju. Tako bi lažje določil vzrok bolečin, poškodbe, in jo tako preprečil, hkrati bi ga vse to peljalo do boljšega rezultata.

Normalno delovanje telesa od zavesti zahteva, da zavestno preverja tako držo kot način sedenja, tako hojo kot tek. Nekatere gibe, ki jih nenehno izvajamo nezavedno in avtomatično, bi prav tako morali redno opazovati in korigirati. Spet druge gibe opravljamo aktivno – pri športu in rekreaciji ali opravljanju službenega dela (za tekočim trakom, več ur dolgo sedenje ob računalniku, dolga vožnja …) -, te zahtevajo več naše energije in več energije pomeni več odgovornosti ta pa zaheva več pozornosti. Vsi pa lahko  vse prevečkrat vidimo da več enegije pri športnikih ne poveča tudi pozornost na to kaj s to energijo izvaja.

Redno zavestno preverjanje gibanja je izjemno pomembno za ohranjanje učinkovitosti in nujno za njeno povečanje. Tako zavedanje gibanja kot njegovo kontroliranje omogočata eleganco in lahkoto ter manj napora. Če je napora manj, je lahko gibanja več – govorimo o racionalnosti ali pravilu manj za več. Vložek energije je manjši, učinek večji. Sistemi ki delujejejo po tem principu delujejo bolje in se manj kvarijo (poškodbe), tisti ki pa učinkovitost ne dvigujejo pa imajo nasprotno usodo.

Vendar pa moramo to početje gojiti vztrajno in redno, Učinke dosežemo le ob počasnem, a vztrajnem učenju – na silo ali ob bolečini dolgoročnih rezultatov ne moremo pričakovati. Zakaj? Učenje je možno le, če ga ponotranjimo (zavestna vaja); naučeno postane nepogrešljiv del nas. Najboljše učenje gibanja je ko teorijo povežemo z zavestno prakso, tako bomo smiselnost pravilnega gibanja tudi začutili in dojeli ter razumeli. Učimo sami sebe, učitelj AEQ metode nam je v pomoč in nas vodi.

Učenje zavedanja ni splošno poznana metoda, pravzaprav jo resnično poznajo le redki. Vemo, da se lahko naučimo različnih veščin, npr. igrati nogomet, postati frizer, mehanik, igrati kitaro, izuriti ali oblikovati mišice, dvigniti veščino… Naštete izmed veščin so vsepovsod poznane, kontrolirati mišice v središču telesa, ko jih ne vidimo in se jih še nismo naučili čutiti, pa je skoraj neznano področje. In prav tu imamo največ težav. Stanja kot so zategnjenost in bolečine zaradi obrabe običajno pripisujemo staranju. To resda pusti posledice na koži in laseh, gibalni problemi pa v resnici izvirajo iz čedalje večje podzavestne mišične napetosti, pospešuje pa jih senzorno – motorna amnezija, ki zavira učinkovitost telesnih sistemov in ustavlja neracionalen ego da ne uniči telesa do konca.

Priložnost imam opazovati, kako je učenje AEQ metode in AEQ dihanja koristno za gibanje, razmišljanje in dosežke mojih strank. Po šolanju so njihovi cilji, želje in rezultati  drugačni. Znajo se zavedati notranje napetosti in jo primerno uporabiti ali pa jo zmanjšati, ko je čas za počitek in regeneracijo in sprositev; vse to omogoča višjo učinkovitost in usklajenost  gibanje. Redno zavestno spremljanje običajno avtomatiziranih dejanj, navad, čustvenih vzorcev in refleksov je izjemno pomembno, a žal zelo redko. Zato je med tekači vedno več utrujenih, naveličanih, razbolenih, zdravstvene težave se jim vrstijo brez očitnih in logičnih razlogov. Pomembno je tudi zavedanje da nas isti pristop ki nas je pripeljaj na vrh iz njega tudi odpelje. Zato je potrebno znati analizirati telesne odzive in vpliv podzavestnih vzorcev na rezultate in pravočasno spremeinjati zavest, um in podzavest ter se izogniti upadu forme ali vedno večjjem negativnem vplivu poškodbna športno pot.

Enake težave pestijo tekače: ekstremni napori ter veliko treninga pospešujejo odtujitev uma od telesa ter izgubo občutka, izostanek nadgrajevanja kvalitete gibanja, njihov tek pa ni učinkovit, kot bi pričakovali. Daljše obdobje takšnega teka običajno privede do občutka slabše telesne pripravljenosti, celo šibkosti, slabšanja učinkovitosti dihanja, depresije in močnih bolečin s katerim telo ustavlja pretiravanje uma. Športnik zato spremeni trening: dodaja vaje za moč, kar pa je pogosto neprimerno saj problem ne leži v pomanjkanju moči, temveč občutka ter nadzora nad obstoječo močjo in pomanjkljivo sposobnostjo sprostitve tonusa ko ta ni potreben. Sčasoma zato nastopijo različne poškodbe mišic ter sklepov, vendar se z običajnimi terapevtskimi metodami ne uredijo za daljše obdobje in ne omogočajo učenja zmanjšanja senzorno motorne amezije, saj se športnik niti ne zaveda da je tu vzrok težav. Namreč sami bi morali opaziti negativne spremembe, razumeti njihov izvor in biti sposobni odpraviti nepravilnosti. Tako bi preprečili večje poškodbe, padec motivacije in rezultatov.

Dodajanje AEQ metode in AEQ dihanja v trenažni proces in življenje ozavesti in spremeni tek in življenje tekača. Tekač ne bo izgubil veselja do teka, na treningih in tekmovanjih se ne bo odločal napačno, podaljšal si bo aktivno tekaško obdobje. Večina tekačev prej ali slej izgubi občutek, kdaj je napor prevelik, navadijo se na bolečine in mislijo, da je konstantna utrujenost znak dobrega treninga. Tako stanje privede do redukcije ali prekinitve tekaškega življenja, pa tudi do težavnejših medsebojnih odnosov športnika in okolice. Redno izvajanje AEQ cvaj, ki se jih tekač nauči pri učitelju AEQ metode, ter povečanje propriocepcije, pridobljene na programih  AEQ metode ali individualnem učenju, omogočata pravilno razumevanje težav in osredotočenje na gibanje in dihanje pri teku ter bolj pogosto preverjanje drže in gibanja tudi izven teka. Z izboljševanjem teh občutkov lažje prilagajamo svoj tek spremenljivim razmeram – med tekom in v življenju. Sami smo bolj zmožni zaznati napake in jih popraviti.

Športnik, ki ima primerno razvit in vzdrževan občutek ter pozna svoje šibkosti, bo strokovnemu timu bolj v pomoč. Ravno zaradi vedno večje odtujitve športnika od samega sebe, je ugotavljanje trenutnega stanja prepuščeno tehnologiji in občutku ali ugibanju trenerja. Vedno znova vidim, kako se tako rekreativni kot tudi vrhunski športniki po nekaj mesecih posvečanja AEQ metodi spremenijo in čedalje bolj natančno opazujejo, kaj in kako narediti, da gredo lahko po najkrajši možni poti proti zastavljenim ciljem. Tehnološke pripomočke uporabljajo kot pripomočke, ne pa kot osnovo za ugotavljanje trenutnega stanja in počutja. Na splošno je sploh v vrhunskem športu, vedno bolj pa tudi v rekreativnem, večina ljudi na genetskem maksimumu na področjih VO2max in razmerja moči in telesne teže. Hkrati se pa vedno težje zavedajo trdega in neučinkovitega gibanja, ki se zaradi permanentnega stresa samo še stopnjuje in sicer občutijo posledice ne pa tudi vzroke za to.

Odgovor za rešitev teh na videz težko rešljivih težav ponuja AEQ metoda, ki v relativno kratkem času na enostaven ter neboleč način ‘spomni’ športnika na pomen otroške lahkotnosti in učinkovitosti ter ga poveže z obstoječo močjo, kondicijo, izkušnjami in modrostjo privede do zadovoljnega, motiviranega, samo zavednega, samozavestnega, napredujočega in proti poškodbam bolj odpornega športnika, ki ve, kaj še potrebuje na poti proti cilju.

Učitelj AEQ metode nauči, kako izboljšati občutenje, kontrolo in učinkovitost telesa. Ob aktivni učenju ter pravilnem izvajanju AEQ vaj se športnik nauči usmeriti pozornost tja, kamor želi; želene cilje zmore doseči s kar najmanj napora in brez poškodb.

Tisto v kar namenjamo pozornost in čas bolj razumemo, s tem bolj spoštujemo in cenimo, zato se krepi. Naj bo tisto naše telo.

Aleš Ernst, avtor AEQ metode in avtor AEQ dihanja