Valgusna deformacija

HALLUX VALGUS

Z metodo AEQ smo k temu problemu pristopili širše in globlje, iskali smo v nezavednem. Menimo, da je deformacija nožnega palca posledica dolgoletne spremenjenosti gibalnih vzorcev in odnosa do okolja. Svetujemo gibalne spremembe ter razmislek o odnosu do življenja in okolja.

Definicija valgusne deformacije: boleča izboklina, ki otežuje hojo. Nožni palec se pomakne proti malim prstom, sklep se zadebeli in oteče. Moteče so lahko že začetne spremembe, sčasoma pa se stanje še poslabša. Na nastanek deformacije vpliva več dejavnikov – med njimi tudi dedna nagnjenost, saj se v nekaterih družinah pojavlja pogosteje.

Vir: https://radioprvi.rtvslo.si/2017/04/ultrazvok-61/

Pritiski težnosti

Predpogoj za nastanek valgusne deformacije vidim v prekomerni obremenitev, ki traja dlje, zelo verjetno je pogosteje čustvena kot fizična. Oseba potlači nagonsko reakcijo telesa in se želi umakniti pred zanjo preveliko obremenitvijo ter poiskati drugačne rešitve za odnos, ki slabo vpliva na psihofizično počutje. Ta pogled na vzrok valgusne deformacije postane jasnejši, če pobliže pogledamo pritisk težnosti. Vemo, kaj se zgodi, če se onesvestimo: zaradi gravitacije se znajdemo na tleh, brez odločanja o sebi, nemočni in nebogljeni. Ko stojimo, seveda kljubujemo gravitaciji. A ker nas ta vleče k tlom, pravzaprav nismo svobodni, če pomislimo, da smo pod njenim večnim pritiskom. Že pri nekajmesečnem otroku zaznamo željo po premikanju proti cilju, proti nečemu, kar je pritegnilo njegovo pozornost. Za premagovanje pritiska gravitacije se mora naučiti napeti mišice in ustvariti primeren notranji pritisk, s katerim bo premagal gravitacijo, da ne bo pristal v ležečem položaju. Če mora človek dalj časa stati/zdržati pritisk težnosti, lahko postane ta stres prehud. Postavlja se vprašanje, kako dolgo noge človeka držijo pokonci. Prej ali slej se morajo vdati, vendar ravno ta vdaja prepreči preobremenitev celote. Nevarnost za preobremenitev in otopelost (nasprotje od zavedanja in občutenja) se pojavi takrat, ko se noge nočejo vdati. Tedaj mora kloniti hrbet, ki egu onemogoči prežagati vejo, na kateri sedi.

Kolena kot varovalke

Zaščitno vlogo nog in kolen lahko ponazorimo z električno napeljavo. Da bo ta opravila svojo nalogo v stavbi dovolj primerno, jo je potrebno pravilno načrtovati. Da ne bi prišlo do preobremenitev, poskrbijo varovalke, na krogotok ne moremo priklopiti premočnih porabnikov. Pri človeku funkcijo varovalke opravljajo kolena. In prav tako, kot lahko električno napravo kljub varovalkam preobremenimo, lahko preobremenimo tudi kolena. To se zgodi, kadar imamo kronično napete mišice v stegnih; takrat je varovalna funkcija kolen otežena. S tem je že ustvarjena podlaga za deformacijo stopala. Telo se začne boriti, išče spremembe – v gibanju, odnosih, stran od vsakršnih pritiskov. Na tem mestu nastopi razum, ki se temu upira, navsezadnje je njegov ego določene vzorce razvijal že od otroštva. Stanje pretirane obremenitve reši tako, da zaklene kolena in dvigne tonus stegenskih mišic. Ustvarjena je iluzija, da telo lahko prenese dolgoročno nevzdržne obremenitve. Zato sklepam, da valgusna deformacija ni gensko pogojena, pač pa z okoljem v času odraščanja. Otrok posnema materin ali očetov odnos do reševanja problemov, njuno telesno reakcijo na preveliko obremenitev ter strategije, kako se iz te prevelike obremenitve umakniti ter spremeniti odnose, da do preobremenjenosti ne bi prihajalo. Neustreznost teh reakcij, recimo pretiravanje z delom in nezmožnost najti pravilen počitek ali urediti medsebojne odnose, povzroči, da otrok ne razvije primernih vzorcev, ki bi mu omogočali pravilni pristop do reševanja problemov.

Telo na višanje obremenitve reagira tako, da se zakrči in otrdi. V preobremenjeni osebi delujeta dve nasprotujoči si sili in ustvarjata pritisk: težnost, ki skupaj z vsemi pritiski deluje na človeka od zgoraj: zahteve predpostavljenih, družinske obveznosti, občutki krivde, telesna in duševna bremena; in sila tal po principu akcija/reakcija, ki omogoča človeku pokončno držo v vsakršnem pomenu. Obe sili se srečata v ledveno-križnem predelu. To zahteva reakcije telesa z dvigom mišičnega tonusa.

Nadalje nastanek valgusne deforamicje sproži še oteženo gibanja ob večanju zunanje obremenitve. Recimo, opazujete gradbišče s tremi delavci. Prvi nosi vrečo s 50 kilogrami cementa, drugi vrečo s 25 kilogrami lepila in tretji mapo načrtov za izvedbo del. Logično je, da prvi hodi najpočasneje, tretji najhitreje. Vzrok so višje togosti strukture, do katere mora priti, če želi struktura nositi večje breme. Enako se dogaja, ko je breme očem nevidno, a vseeno pritiska na osebo; če ne bo dala vsega od sebe, bo pred pritiskom klonila. V takem stanju pride do povečanega tonusa notranjih stegenskih mišic in medialne (notranje) rotacije ene ali obeh nog. Stegnenica se obrne navznoter in težo prenese na notranjo stran noge ter stopala, kar poveča stabilnost celote, da prepreči sesutje podpore nog. S tem pa je oteženo gibanje nog (hoja, tek). Poveča se poraba energije za gibanje in s tem obremenitev celote, prerazporedi se teža telesa na stopala – premakne se stran od pete proti metakarpofalangealnemu sklepu (MCP), ki se mora zaradi tega adaptirati na večjo obremenitev in spremeniti obliko in funkcijo. Hkrati pa se s tem palec pomakne iz pravilne lege in s tem oteži premik telesa naprej iz trenutne situacije in odnosov, saj je za korak naprej pomemben pravilen odriv od palca.

Valgusna  deformacija torej kaže na pomanjkanje pretanjenega občutka za obremenjenost, ki bi nam sporočil, kako naprej, da se stanje ne bi slabšalo. Ko pa se tega zavemo, se moramo posvetiti spremembi mišičnega tonusa nog in spodnjega dela trupa. Višje zavedanje telesnih reakcij omogoči potrebne spremembe v določanju, koliko bremena lahko trenutno nosite. Z učinkovitejšim gibanjem bo breme manjše. Ali še bolje, naše pravočasno ravnanje bo preprečilo, da bi do valgusne deformacije sploh prišlo.

Razumevanja fizikalnih zakonov in vpliva zadržanih čustev na telesno gibanje omogoča spremembo vzrokov za nastanek valgusne deformacije. Lajša tegobe ter upočasnjuje slabšanje.

 

Poiščite zadovoljivo pomoč

 

Glede na stanje lahko izberete primerno stopnjo usposobljenosti učitelja AEQ metode.

Učitelj AEQ metode 1. stopnje bo uspešen pri milejših stanjih kronične zakrčenosti v nogah in medenici; z njegovo pomočjo boste omilili bolečine v nogah in stopalu.

Učitelj AEQ metode 2. stopnje je primeren za srednje težka stanja, ko je togost nog in medenice prisotna dlje časa in je valgusna deformacija srednje moteča. Sodeluje pri rehabilitaciji po operaciji in dopolnjuje fizioterapevtsko obravnavo. Zna razložiti vpliv potlačenih čustev na stanje mišičnega tonusa v medenici in nogah.

Učitelj AEQ metode 3. stopnje je uspešen pri težjih dolgotrajnejših oblikah zakrčenosti. Dopolnjuje fizioterapevtsko obravnavo po operaciji. Klientu pomaga doseči globlje občutenje SMA ter razumeti vlogo vaj AEQ, ki koristijo pri spremembi načina življenja.

Učitelj AEQ metode 4. ali 5. stopnje lahko s pomočjo analize klientovih odnosov v otroštvu in adolescenci najde vzroke močne telesne zakrčenosti in rigidne membrane. Vzorec pretiranega prevzemanja obremenitve in podpore drugim, ki v odraslosti privede do valgusne deformacije, se običajno prenaša s staršev na otroka. Učitelj obvlada tudi delo s fascijo, kar olajšuje in omogoča urejanje osebnosti ter njenih reakcij na okolico tudi v primerih močnih travm. Tako lahko stranki omogoči celosten pristop, ki postavi osebo s težavo v središče in pri obravnavi upošteva njegovo osebno zgodovino.

Običajno imajo stranke s to težavo blokado pri izražanjem določenih čustev; odprava te je pot do spremembe odnosov v manj obremenjujoče. Posledice slabe čustvene komunikacije so: visoka gostota v trebušni votlini in togost medenice ter nog, izguba spiralne rotacije med medenico in prsnim košem, pretirana delavnost, odvisnost od občutka koristnosti, kompulzivnega skrbništva, občutka spregledanosti ter nepomembnosti. Našteto lahko že zgodaj privede do problemov v kolenih in stopalih.

 

Aleš Ernst, avtor AEQ metode in avtor AEQ dihanja

Preberite še:

Z metodo AEQ smo k temu problemu pristopili širše in globlje, iskali smo v nezavednem. Menimo, da je deformacija nožnega palca posledica dolgoletne spremenjenosti gibalnih vzorcev in odnosa do okolja. Svetujemo gibalne spremembe ter razmislek o odnosu do življenja in okolja.