menu
OSNOVE KS | Senzorno-motorna amnezija

Senzorno-motorna amnezija

 

17.1.2015

 

Refleks ima, tako kot vsak biološki proces, čutno zaznavno in gibalno komponento.

Kadar nam preide v navado – postane nehotena reakcija -, to pomeni, da smo izgubili zavestni nadzor nad določenim gibom ali vrsto gibanja in zavedno ter čutno zaznavanje tega istega giba ali gibanja. Takemu stanju pravimo senzorno-motorna ali čutno-gibalna amnezija in je pri človeku vsesplošno prisoten pojav, ki nastane kot  posledica dolgoročne izpostavljenosti stresnim dejavnikom predvsem pomanjkanju časa. Neprestana izpostavljenost ponavljajočim stresnim dražljajem povzroči izgubo zavestnega nadzora nad večjimi sklopi mišičja v telesu. Pogosto do največje izgube nadzora pride pri mišičju osrednjega dela telesa, med medenico in prsnim košem.

 

Ko nastopi senzorno-motorna amnezija, teh sklopov mišičja ne moremo več dovolj dobro zavestno občutiti oziroma nadzirati. Prizadeti lahko denimo poskuša ‘pozabljeni’ ledveni predel zavestno sproščati, in ker nima več za to potrebne sposobnosti, mu le z voljo in zavestnim usmerjanjem teh mišic ne bo uspelo ne primerno občutiti ne premikati. Mišice z leti tako postanejo vedno bolj toge in neodzivne. Pendikulacija je naravni način kako ohraniti senzorno motorno amnezijo pod nadzorom in ohraniti lahkotno gibljivo in učinkovito telo.

 

Ko pa postane senzorno motorična amnezija premočno aktivirana se želja po pendikulaciji vedno manjša in počasi izgine. Za razliko od živali, ki imajo nagonsko potrebo po njej, da ostanejo pripravljeni za hitre in učinkovite gibe pri ljudeh živečih v industrijski družbi temu ni tako. Močno aktivirano senzorno motorno amnezijo (SMA) uspešno odpravimo le z somatskim pristopom gibanju, ki spet aktivira zavestni del možgan za kotrolo in občutenje gibov ter se tako zavemo pomanjklivosti. S tem postopoma odpravimo SMA. Pri močnejši amneziji je pa potrebna aktivna terapija ki ima še bolj močan učinek na povečanje zavedanje telesa in nadzora nad mišicami.

 

Osnovni namen AEQ klinične somatike™ je povečanje urejenosti (reda) pri krajšanju in daljšanju mišic, ki sodelujejo ali bi morale sodelovati pri gibu. Mišice v gibu sodelujejo na dva načina: s krajšanjem (kontrakcija) in daljšanjem (sproščanje). Pri vsakem še tako majhnem gibu bodo vse mišice morale sodelovati usklajeno in gib izvesti urejeno ter učinkovito. To je mogoče le, če ni prisotne senzorno-motorične amnezije.

 

Naloga možganov je, da mišice vodijo v pravilen gib s tem, ko usklajujejo njihovo sodelovanje v gibu. Zato je potrebno tudi dovolj dobro čutenje. Možgani tako v somi ustvarijo določen in potreben red. Skladno s stopnjo urejenosti lahko izvajamo bolj ali manj kompleksne gibe. Gib izvedemo lahkotno, neboleče s prijetnim občutkom in brez odpora, če naša zmožnost – urejenost – kompleksnosti nekega giba ustreza. Če pa gib zahteva urejenost in stopnjo nadzora, ki jo naš živčno-muskulaturni sistem ne obvladuje , pa občutimo strah, odpor in potrebo po premagovanju naših meja z namenom, da bi gib vseeno izvedli. Tega pri otrocih nikoli ne vidimo, saj ne izvajajo gibov, na katere še niso pripravljeni, ampak ostajajo v območju prijetnega, ki jim kaže meje trenutnega znanja. Otroke v odkrivanje veščin vodi radovednost, ki jim omogoča počasno progresivno povečevanje znanja brez borbe in premagovanja samih sebe. A kljub navidezni počasnosti otrokovega pristopa, da bi izboljšal razvoj novih veščin, njegovo učenje privede do napredka, ki pa ga odrasli ne zmorejo doseči niti s pridnostjo, trudom in premagovanjem samega sebe. Sploh če primerjamo dolgoročen vpliv pridobljenega skozi igro pri otrocih in relativno hitro izgubo skozi trud pridobljenega pri odraslih.

 

Ta izguba urejenosti, ki se zgodi navkljub človekovi pridnosti, in izguba volje do potrebnega učenja privedeta do vedno večjega nereda med krajšanjem in olajšanjem mišic, ki v gibu sodelujejo. Zaradi postopne izgube urejenosti izgubljamo kompleksnost pri gibanju, postajamo čedalje bolj okorni, trdi, neučinkoviti in betežni. To s časom čedalje bolj čutimo in nas bolj in bolj ovira; gibanje postaja nadležno in nekaj, kar moramo izvajati. Stanje lahko spremenimo na bolje samo skozi učenje gibanja s poudarkom na več občutka in več nadzora z namenom višje ureditve gibov s pomočjo somatskih vaj. Posledično nam je gibanje v večje veselje in užitek in si ga bolj želimo.

 

Vedno boste lahko opazili, da ima oseba z neurejenim gibanjem nered tudi na ostalih področjih svojega življenja, sploh pri obvladovanju čustev. Posledica so lahko napačne odločitve, z njimi pa gre z roko v roki slabo, nenadzorovano, pogosto avtomatizirano gibanje.

 

Entropijo imamo lahko pod nadzorom le, če smo dovolj pozorni na svoje gibe in pripravljeni na učenje pravilnega gibanja. Pravilo je, z manj dela in več razmišljanja doseči boljši rezultat.

 

Aleš Ernst, učitelj AEQ metode, učitelj klinične somatike

 

Senzorno-motorna amnezija 1

 

tel. : 00386(0)74990871
mail: info@aeq.si
YouTube Facebook