menu
AEQ METODA® | Dobro je vedeti | Saša Rajnovič - Dobro je vedeti

Saša Rajnovič

Pozdravljeni! Pred dvema tednoma sem vam obljubil, da bom v današnjem članku obravnaval nekatere pojme, bolj natančno, predstavljam vam intervju z Alešem Ernstom, osebo, ki je zelo vplivala na moje delo v zadnjih dveh letih. Njegove metode že dve leti uporabljam za odpravo nekaterih svojih kroničnih telesnih težav, zadnje leto pa tudi pri svojih varovancih. Uživajte.

 

Pozdravljen Aleš! Za začetek bi te prosil, da na kratko opišeš, s čim se ukvarjaš, zakaj prav s tem in kaj je bil razlog, da si začel preučevati somatiko?

 

Zdravo Saša. Preučujem človekovo gibanje ter razvoj uma in telesa. Zaradi močnih bolečin v levi nogi sem poskušal vse možne dostopne metode, da se rešim bolečine, in tako sem z delom na sebi prišel do dolgoročnega olajšanja z vajami klinične somatike in učenjem Hanna somatike pri Marthi Petherson. Znanje sem nadgrajeval, ga razvijal in skozi čas dodelal v bolj polno celoto, ki jo sedaj poučujem, predajam naprej, da bi s tem pomagal ljudem, da se rešijo bolečin in gibalnih omejitev ter začnejo drugače razumevati, kako funkcioniramo in kako z manj narediti več. To imenujem AEQ klinična somatika.

 

V prejšnjem članku sem omenil senzorno-motorično amnezijo. Nam lahko razložiš ta pojav in kaj povzroča?

 

Refleksi so, tako kot ostali naravni dogodki, dvostranski, senzorni (čutilni) in motorični (gibalni). V primeru, ko postanejo navada in ko se dogajajo nezavedno (nehote), to pomeni dvojno izgubo zavestnega nadzora tako nad samo motoriko kot tudi nad čutenjem motorične dejavnosti. Navedeno lahko pripišemo stanju senzorno-motorične amnezije. To je stanje, ki se lahko pojavi pri vsakem človeku, in sicer kot posledica dolgotrajnega stresa. Nenehno ponavljanje stresnih dražljajev izzove izgubo zavestnega nadzora nad pomembnimi mišicami, običajno tistimi dominantnimi v centru gravitacije, t.j. mišic na stiku medenice in prsnega koša. Potem, ko pride do senzorno-motorične amnezije, teh področij muskulature ne moremo zavestno, hote niti čutiti niti nadzirati. Oseba lahko poskuša sprostiti npr. z amnezijo prizadete mišice ledvenega področja, vendar nima več te sposobnosti, namreč ne more več zavestno čutiti in premikati teh mišic. Mišice so otrdele in negibne, kot da pripadajo nekomu drugemu. Ker lahko takšna reakcija na stres traja dlje časa, izhaja iz tega tudi povezava

kronične mišične kontrakcije s staranjem.

 

Na kakšen način rešuje somatika težave senzorno-motorične amnezije?

 

S poučevanjem o zavestnem gibanju, katerega namen je proučevati, kako naš zavestni del uma občuti in nadzira mišice. Z boljšim občutkom za premike mišic pride tudi do boljšega nadzora gibanja in s tem do boljše koordinacije in učinkovitosti. To nas približa pravemu razlogu za gibanje, večji užitek. Pri otrocih se to lepo vidi, iskanje večjega užitka (ki ga občutimo kot posledico večje učinkovitosti) je otrokov glavni motiv za raziskovanje in učenje novih veščin. A to lahko dosežemo samo z učenjem, ki je prijetno. Ob velikem naporu, bolečinah in nelagodju lahko gibe zgolj izvajamo, ne moremo pa jih tudi izboljšati, kajti istočasno ne moremo izvajati giba, katerega namen je izvedba in učenje. S somatskimi vajami se učimo, kako bolje izvajati gibe, ki so potrebni v življenju ali športu.

 

Somatika mi je pomagala pri hitrejšem okrevanju po treningih, da sem močnejši z manj truda in da lahko zjutraj vstanem iz postelje brez običajne zakrčenosti. Kako je mogoče, da se danes s povečanjem moči in kondicije na koncu poslabša stanje človeškega telesa?

 

Ker se dela na absolutni moči in ne na efektivni. Efektivna moč zahteva učenje, to pa traja in to ni tako privlačno kot “hard core“ trening in znojenje s preseganjem meja. Ljudem se ne da čakati in hočejo s trudom priti do veščin, do katerih se brez poškodb pride le z učenjem in s počasnim progresivnim večanjem obremenitve, z več občutka, nadzora in učinkovitosti. Danas se ljudje skozi delo ne naučijo, kako biti učinkovit, saj namesto njih delajo stroji. Zato želijo potrebo po gibanju in zmanjšanju stresa izpolniti z intenzivnim naporom ali dolgotrajnim ponavljajočim se gibanjem, s čimer pozornost usmerjajo na cilje ali druge stvari, ki nimajo nobene zveze s tem, kar delajo. Dolgoročno jih to pripelje do bolečin in slabše zmogljivosti, kar je nelogično, je pa povsod prisotno. Potem pa iščejo vzroke za to v opremi, starosti ali genetiki.

 

Nekako si ne morem predstavljati, da so ljudje prej tako živeli. Ali jim somatika lahko pomaga, da ostanejo močni in istočasno tudi gibljivi, mobilni?

 

Da, z večjo učinkovitostjo gibanja se zmanjša parazitski tonus v telesu in poveča natančnost ter izboljša povratna informacija o tem, kar delamo. Tako lahko skozi celovit pristop povečujemo moč, in se ob tem počutimo bolje. Tudi mišice, ki so v gibu antagonisti lahko bolje sproščamo in iztegujemo in zato potrebujemo manjšo kontrakcijo agonista. Vse to pa občutimo kot večjo moč, in tudi vidimo po rezultatih in zmogljivosti. Če se oseba ne more premikati brez bolečin, ki jih prav ti gibi povzročajo, potem niti ne more te moči vzdrževati z dobrim razmerjem med vloženim trudom in dobljenim učinkom. Če to razmerje ni pozitivno, potem ne bomo mogli dolgo izvajati določenih gibov in bomo odnehali, ali pa nas bodo poškodbe in bolečine zaustavile. Toleriranje bolečine pa vodi v vedno večjo čustveno otopelost in napetost. In tako življenje postane vedno močnejša borba. Popolnoma po nepotrebnem.

 

Kaj bi priporočil ljudem, poleg somatike seveda, katere spremembe naj uvedejo, da se izognejo posledicam modernega življenja?

Izvajati več gibov, katerih namen je učenje in izboljšanje kakovosti nadzora gibov. Hiter način življenja zahteva učinkovitost, ki pa jo lahko izboljšamo samo s tem, da se naučimo, kako gibe izvajamo z več koordinacije. Za to pa potrebujemo več kontrole, ki zahteva tudi več občutka. Bolečina in napor zmanjšujeta občutek ter s tem otežujeta nadzor in koordinacijo in posledično se manjša učinkovitost. Tako vse manj uživamo v gibanju, ki ga opravilo le na silo in zato, da čim prej končamo. Sprejemamo pravilo „no pain no gain“ pa čeprav nam evolucija jasno kaže, da velja pravilo „no pain = more gain“. Ampak ljudem se ne da učiti in misliti, si vzeti čas za razumevanje gibov, pomembno jim je samo kar je v stilu „just do it“, in ni čudno, da že v Lidlu prodajajo kineziološke trakove. Šport je zdrav in koristen, v času strojev in električnih lopat za sneg pa tudi nujen del življenja. No, pomembno je vedeti, da se moramo znati gibati, če se želimo zdravo ukvarjati s športom, in da ne mislimo, da če smo se pri starosti 5 let naučili teči, da znamo teči tudi pri 35 letih. Vse, kar se naučimo, pozabimo ali spremenimo. Um in telo moramo redno usklajevati, da bi naš organizem lahko optimalno deloval. In takrat je naše gibanje lahkotno in polno užitka. To je tudi način, kako zmanjšamo vpliv hitrega, napetega in čustveno otopelega življenja na minimum.

Hvala za ta intervju, želim ti veliko uspeha pri nadaljnjem delu.

 

Do naslednjega branja,

Saša Rajnović

 

Saša Rajnovič

tel. : 00386(0)74990871 
mail: info@aeq.si
YouTube Facebook