menu
AEQ METODA | Dobro je vedeti | Pomen zavestnega otroškega somatskega načina razvo

Pomen zavestnega ″otroškega″ somatskega načina razvoja

 

23.11.2014

 

Svetovno znana specialistka za čustveno izobraževanje Debbie Ford v svoji uspešnici Zakaj dobri ljudje počnejo slabe stvari piše takole: »Najbolj mogočna delavnica, ki jo vodim, je tridnevni umik, ki mu pravim Proces s senco (Shadow process).

 

Tretji dan procesa na seminar prinesem prelepo malo lutko dojenčka z nedolžnim obrazom in lepimi rožnatimi lički; mogoče ste imeli prav takšno, ko ste bili še otrok. Privzdignem jo, da jo vidijo vsi v prostoru, in jih zaprosim, naj si predstavljajo, da je to mlada, nedolžna različica njih samih, ki jo še vedno nosijo v sebi. Nato tega ljubkega malega otročička položim na stol, tako da ga lahko vsi za trenutek občudujemo. Nato brez opozorila privzdignem tega otročička, ga strogo pogledam in rečem: Zakaj si to storil? Neumni idiot. Kaj je narobe s teboj? Tega ne bi smel reči!

 

Ko ga zmerjam z besedami, malega dojenčka zgrabim in mu primažem nekaj močnih klofut. Medtem se že vsi v prostoru histerično smejejo, saj natanko vedo, o čem govorim. Bog kako si grd. Res si videti grozno. Bolj bi moral poskrbeti zase. Nihče te ne bo imel nikoli rad. Debel pujs si. Ne bi smel biti tako sebičen. Zakaj ne moreš ničesar narediti tako, kot je treba? Kaj je narobe s teboj? Prasec si. Tokrat si res zasral. Čista zguba si. Nihče noče biti tvoj prijatelj. Še naprej se derem na dojenčka in ga vse močneje tepem, dokler mu ne odleti roka, njegova lepa drobna glavica pa visi le še na nitki.

 

Nato primem dojenčka, ki so mu odpadli vsi udi, glavica pa mu leži na prsih, in ga skušam posesti nazaj na stol. Potrepljam ga po glavi in mu v svojem najbolj prijaznem in duhovnem tonu rečem: Pojdi ven in preživi čudovit dan srček. Ustvari si čudovito življenje. Dobi si prijatelje. Zasluži si nekaj denarja. To ti zmoreš. Postaneš lahko vse, kar si želiš, dete malo. Svet je tvoj. Ustvariš lahko vse, kar si želiš. A na žalost ni videti, da bi bil moj mali dojenček, ki ga je uničila moja nenehna zloraba, še česa sposoben. Bistvo je, da zloraba samega sebe pusti posledice. Vsakokrat ko se kritiziramo, zanemarjamo in grajamo zaradi zmot in napak,se uničujemo. Mi smo ta dojenček. Že mogoče, da smo povsem odrasli, toda pod vsem tem smo še vedno ta nedolžni otrok, ki si je želel biti dober, ugajati drugim, prejemati ljubezen, nekaj pomeniti, spremeniti in imeti čudovito življenje.

 

Nismo se pri starosti dveh ali treh let odločili, da bomo odrasli ter postali nesrečni in jezni. Nismo se odločili, da bomo postali odvisnik, ki bo izgubil nadzor in uničeval samega sebe. Nismo se odločili, da bomo postali zločinec, ki slepari druge ljudi. Nismo se zavestno odločili, da bomo postali žrtev, ki jo bomo vedno znova zlorabljali sami in jo bodo zlorabljali drugi. Te stvari so posledica našega strupenega sramu in zlorabe – zadane od nas samih in drugih -, ki smo ju življenju dopustili zato, ker smo mislili, da si ju zaslužimo. Te stvari so posledica ločitve od našega resničnega bistva.  Vsak dogodek, ki nas rani, lahko služi kot katalizator, ki bo zacelil razkol med našim nižjim in višjim jazom. A če si ne bomo namenjali ljubezni, nežnosti in pozornosti, ki jih tako obupno potrebujemo, je žalostna resnica takšna, da bomo najverjetneje še naprej ostali sami sebi najhujši sovražnik.«

 

Odlomek iz knjige sem uporabil, ker odlično opiše dogodke, ki jih večina doživi v otroštvu in posledice pozabljenih dogodkov iz našega otroštva in mladosti, ki so nas zaznamovali in spremenili. Te izkušnje nas oblikujejo kot osebnost ter privedejo do aktivacije refleksov in tipičnih gibalnih vzorcev. Na teh spremembah se gradimo in na njih dodajamo nove sloje, ki potem te grče sicer rahlo zgladijo, a vseeno bolj ali manj močno spremenijo našo notranjo (čustvene reakcije) in zunanjo podobo (drža, gibanje).

 

Skozi terapevtsko prakso ugotavljam, da večina dejanskih vzrokov za kronične bolečine in močno aktivirano čutno gibalno amnezijo izvira iz različnih dogodkih v otroštvu. Pogosto se tudi razvije močno imitiranje drže in navad enega od staršev kot tudi prepričanje, pridobljeno v času šolanja in vzgoje, da je trdo delo nujno potrebno za napredek ter da sta borba in odrekanje edini poti do napredka. Podobno poveličujemo lastni razum, občutke in samostojno razmišljanje.

 

Pomislite na otroka v prvem razredu osnovne šole. Je zanesenjaški , se prostovoljno javlja, dviguje roke in se uči z zanimanjem. Nato tega otroka poglejte v srednješolski klopi: ne javlja se, ne postavlja vprašanj, gleda v tla, ločen je od učnega procesa. Opazil je, da narediti napako pomeni postati objekt zasmehovanja in zaničevanja, zato neha sodelovati in se tako zaščiti. Naučili so ga, da rešitev vseh težav in nesporazumov ni v njegovih rokah: samostojno razmišljanje mu namreč prinaša težave in povračilne ukrepe, zato neha biti pogumen in se odločati po lastni presoji. Razvije se mu predsodek, da je nesposoben reševati lastne težave.

 

Naši čutno gibalni sistemi pa so veliko bolj dovršeni in sposobni, kot si mislimo. Če pogledate in razmislite, koliko različnih veščin se je otrok sposoben naučiti v prvih petih letih življenja, koliko pa v kasnejših, boste hitro opazili razliko; majhen otrok se uči brez pretiranega truda, ob počasnih, mehkih, zavestnih dejanjih. Napreduje skozi igro, gibe izvaja zavestno, čeprav se nam zaradi lahkotnosti gibanja zdi, da so spontani. Ne uporablja pretirane sile, ne pretirava do bolečine, ne omejuje se s časovnimi omejitvami in ne preskakuje korakov do cilja.

 

Učimo se lahko hitreje in kvalitetnejše tudi kot odrasli, vendar pa pod pogojem, da uporabljamo svojo somo (um in telo) na način, ko možganske strukture, okostje in mišice sodelujejo med sabo kot celota. Ko se to zgodi, se količini moči in sile pretvarjata neposredno v gibanje brez izgub, ki bi nam povzročile vnetja in težak trd občutek; počutimo se na vrhuncu sposobnosti, lahkotne in močne.

 

Zato moramo zavestni ‘otroški’ somatski način razvoja in usklajevanja uporabljati vse življenje ter na ta način postopoma brisati grče, ki smo jih bili doživeli v otroštvu ali mladosti, zaradi stresa, preobremenjenosti in poškodb pa v zrelosti. Ko smo mladi in zdravi, jih niti ne občutimo, z leti pa nas vedno bolj motijo, vedno manj se počutimo kot ‘bogovi’ ter se vedno bolj zavedamo, da postajamo stari in trdi.

 

Vaje AEQ metode™ nam povrnejo sodelovanje uma in telesa, s tem si povrnemo občutek telesne in umske usklajenosti, pogum za samostojno razmišljanje in ukrepanje. Sposobni smo reševati lastne težave in se spopadati z zahtevami delavnega dne.

 

Aleš Ernst, učitelj AEQ metode, učitelj klinične somatike

 

 

tel. : 00386(0)74990871
mail: info@aeq.si
YouTube Facebook