menu
AEQ KLINIČNA SOMATIKA | Pogosta vprašanja | Glavni vzrok otrdelosti in kroničnih bolečin

Glavni vzrok otrdelosti in kroničnih bolečin

 

21. februar 2014  

 

Ključ do razumevanja vzrokov kroničnih bolečin v mišicah in sklepih je v vlogi propriocepcije pri gibanju telesa. Propriocepcija je zavedanje gibanja mišic in okostja. Je občutenje in zaznavanje ter zavedanje samega sebe; biti živ. Vse mišice in večina tkiv v telesu imajo senzorne celice in receptorje, ki sporočajo možganom, kaj se v telesu in okoli njega dogaja.

 

Če se mišica napne in skrajša ali pa sprosti in podaljša in je z našo propriocepcijo vse kot je treba, to takoj začutimo. Senzorne celice imamo tudi v sklepih, ki nam povedo, koliko pritiska je v njih, in ki nam omogočajo določiti položaj ter kot sklepa. Koža pošilja konstantne senzorne podatke, notranji organi pa imajo živčne končiče, s katerimi možganom sporočajo stanje organov. V propriocepcijo je vključen celotni centralni živčni sistem, od senzorjev v telesu do čutilnega dela možganov. V možganih je čutilni del povezan z gibalnim delom, tako da čutilne informacije, ki prihajajo iz telesa, postanejo vodilo za gibalne ukaze, ki jih pošiljamo nazaj v isto področje. Senzorno-motorni sistem je zasnovan, da ne čutimo brez gibanja in se ne moremo gibati brez občutenja. Ko se premikamo, takoj občutimo gibanje, in skozi konstantne povratne informacije vedno vemo, kaj delamo in kje smo. In ta nenehna izmenjava občutkov ter ukazov nam omogoča živeti in se učiti.

 

Ko želimo denimo z roko prijeti in dvigniti skodelico kave, ob tem skodelice ne bomo prevrnili in kave polili. To je mogoče, ker senzorji v mišicah, koži in sklepih možganom v vsakem trenutku sporočajo, kje in v kateri smeri se roka nahaja ter s kakšno hitrostjo se premika. Naše gibanje omogočajo in določajo senzorno-motorne povratne informacije.

 

Težave nastopijo, ko postopoma izgubljamo sposobnost čutiti sami sebe in svoje gibe, posledično pa naši gibi postanejo trdi in okorni saj izgubljamo usklajenost med krajšanjem enih in daljšanjem drugih mišic, ki omogočajo gib. Posledično se zmanjša sposobnost zmanjšanja motoričnega signala iz živčnega sistema v mišico in zato ta postaja vedno bolj napeta, kratka in trda. Ko mišice otrdijo, se zavestni del povratne zanke senzorno-gibalnih informacij zmanjša in prekine, zato se mišic in določenih delov telesa počasi prenehamo zavedati. Takrat nastopi stanje, ki ga imenujemo senzorno – motorna amnezija. Zaradi senzorno – motorne amnezije ne vemo več, kako se pravilno premikati, kako napeti ali sprostiti določene mišice in mišične skupine. Potem se nam nekega dne zgodi, da poskušamo zasukati glavo in pri tem ugotovimo, da vrat ni več najbolj gibljiv. Ko pridemo do te točke – ko se zataknemo –, pomeni, da smo izgubili primarno kontrolo nad gibanjem svojega telesa.

 

V telesu je pet kardinalnih linij. Prva poteka od vrha glave do trtice, druga je dolga linija hrbtenice, zadnje štiri so roki in nogi. Ko ležimo na hrbtu in mirujemo ter se opazujemo, v bazični obliki občutimo nekaj podobnega slikam, ki jih rišejo otroci, ko želijo narisati človeka. Dolga linija hrbtenice, dve kratki liniji za roki, dve liniji za nogi in krog za glavo. Če usmerimo pozornost v stopala, bomo začutili, ali so topla ali hladna, ali so usmerjena navzgor, ali je položaj obeh enak in podobno. Če se osredotočimo na kolena, bomo začutili, koliko prostora je med zadnjo stranjo kolen in tlemi; če pomislimo na glavo, bomo ugotovili, ali je nagnjena na levo ali desno; če se osredotočimo na oči, bomo najverjetneje ugotovili, da v njih čutimo napetost…

 

Na ta način se lahko spoznamo s čutili na način, ki ga v vsakodnevnem življenju, ko delujemo na avtopilotu, ne uporabljamo. Gre za zavedanje samega sebe, svojega telesa, svojih gibov. To je bistvo propriocepcije.

 

 

Večina nas je proprioceptično nepismenih

 

Ljudje smo zelo dobri v opazovanju sveta in dogajanja okoli nas in precej slabi v opazovanju samih sebe. To razmerje se vzpostavi že v šoli. Tam otroke učimo, naj sedijo pri miru, pozorno gledajo na tablo in poslušajo učitelja, saj bodo drugače v težavah. Postopoma jih naučimo, da so vedno boljši v zaznavanju sveta okoli sebe, nič pa se ne posvečamo njihovemu zavedanju samih sebe in dejanj, ki se odvijajo znotraj njih. Tako otroci počasi izgubijo stik s seboj, ki je v prvih letih življenja sicer zelo močan.

 

Prva tri oziroma štiri leta življenja otrok ne počne drugega kot to, da raziskuje svoje zmožnosti, se preizkuša, se uči na neuspelih poizkusih in se veseli novih gibov. Otrok se ne navadi hoditi, koordinirati gibanje vratu ter oči, kako se obrniti s hrbta na trebuh in nazaj, kobacanja – vse to se otrok nauči sam skozi direktno izkušnjo.

 

Ko kasneje v življenju postopoma izgubljamo sposobnost učenja skozi direktno izkušnjo, ker se preveč osredotočamo na okolico in malo ali nič nase, in nimamo časa za to, se začne telo nemudoma razkrajati. Izgubljati začnemo gibalne veščine, ker jih več ne uporabljamo. Nič več ne raziskujemo, ne opazujemo in ne preučujemo samih sebe, ne preverjamo svojega stanja, usmerjeni smo le v zunanji svet. Ni časa, mudi se, toliko tega je še treba postoriti. Tega seveda moramo opazovati in dobro poznati, da lahko preživimo. Vendar žal ravno zaradi potrebe po preživetju, ki v moderni družbi pomeni biti hiter in racionalen z časom, življenje postane životarjenje, saj človekova orientacija navzven, tj. stran od lastne propriocepcije, vodi v izgubo centralnega in zavestnega nadzora nad samim seboj.

 

Ta pa je še kako potreben za povrnitev racionalne uporabe lastne energije, ki nam omogoča da se izognemo vzorcem, ki jih povzroča vsakdanji stres. Saj ne smemo pozabiti, da se je človek oblikoval skozi boj za obstanek, ki je nastal zaradi pomanjkanja energije in ne pomanjkanja časa.

 

Aleš Ernst CSE, učitelj AEQ metode, učitelj klinične somatike

 

tel. : 00386(0)74990871
mail: info@aeq.si
YouTube Facebook