menu
AEQ KLINIČNA SOMATIKA | Pogosta vprašanja | Podobnosti, razlike in sinergije

Podobnosti, razlike in sinergije med klinično somatiko in ostalimi somatski metodami (joga, tai chi, aikido, judo …)

 

6. november 2014

 

Klinična somatika, enako tudi druge somatske metode, temelji na zaznavanju samega sebe; z njo urimo propriocepcijo*, sposobnost gibanja in zavestnega prepoznavanja položajev delov lastnega telesa v prostoru.

 

Klinična somatika in ostale somatske metode nam pomagajo razumeti neločljivost uma in telesa. Metode so različne, ne le zaradi različnosti sistemov, pač pa se razlikujejo celo znotraj enega sistema. Vse je odvisno od učitelja in učenca ter njunega medsebojnega odnosa. Ključno je, da posamezne gibe in sklope gibov ponavljamo pozorno in redno, vsak dan. Tako se gibe naučimo nadzorovati, naš senzorno motorni sistem pa postane bolj učinkovit. Veča se nam sposobnost odločanja na realni osnovi, lažje ovrednotimo navade in nadzorujemo razvade.

 

V čem se klinična somatika razlikuje od ostalih somatskih metod? Ker se posveča senzorno gibalni amneziji, si z njeno pomočjo hitreje povrnemo zadovoljivo propriocepcijo – seveda če vaje izvajamo zavestno in aktivno določen čas. Posebnost klinične somatike je obnovitev propriocepcije in kontrole nad gibi, ki je bila zaradi različnih vzrokov zmanjšana. Ostale somatske metode so se v preteklosti razvile tudi zaradi potrebe človeka ohraniti učinkovitost, sposobnost gibanja in dela ter lažjega preživetja. Človek si nikakor ni mogel privoščiti, da se ne bi zmogel preživeti; zato je moral ostati zdrav, kajti dostop do zdravil in medicine so imeli le redki. Ker sta bili dobra propriocepcija in kontrola prisotni pri večini, sistemi niso razvijali načinov za odpravo izgube propriocepcije in zavestnega nadzora. Njihovo izhodišče je bilo, da se človek že v otroštvu nauči, kako ob točno določenih gibih, ki potekajo ritualno in po določenem vrstnem redu, ohrani občutek in nadzor nad psihofizičnimi sposobnostmi tudi v starosti, s tem pa se izogne večini bolezni in izgubi učinkovitosti pri delu.

 

V zadnje pol stoletja je trend industrializacije, sodobnih tehnologij in vedno hitrejšega življenjskega tempa dodobra spremenil naš odnos do sebe. Že otrokom so nam bile okrnjene možnosti, da bi dobro razvili senzorno motorične funkcije in se naučili raznovrstnega gibanja, kajti kot otroci smo se čedalje manj igrali z vrstniki in vedno manj delali skupaj s starši, kar je pripeljalo do vedno več motenj v gibanju otrok in mladostnikov. Ni čudno torej, da zadnjih petdeset let nastajajo različne metode, kako razvijati motoriko pri malčkih.

 

Z novimi spoznanji, materiali, bazeni, športnimi tereni in paleto novih športov so bile ponujene drugačne možnosti za razvoj senzorno gibalnih funkcij. Po drugi strani vsi starši teh možnosti svojim otrokom ne omogočijo, ali pa je pristop do športa preveč usmerjen v tekmovalnost in premalo v igro ter spoznavanje samega sebe in svojih zmožnosti brez pretiravanja in nepotrebnih bolečin. Naučili smo se potrpežljivo sedeti , ostati mirni, osredotočeni na zunanje informacije. Tako že v najstniških letih pride do močne čutno gibalne amnezije, ki potem vedno bolj vpliva na telesno počutje in telesne strukture. Otroci se nehajo pretegovati in se vedno bolj boleče in neučinkovito gibljejo. To na nekem nivoju skozi odraščanje tudi občutijo, vendar ne zaznajo prvega vzroka.

 

Zaradi želje po izboljšanju trenutnega stanja – slabega počutja, bolečin … -, se potem mnogi začno ukvarjati z enim ali več somatskimi metodami. Z izvajanjem veščine pa ali zelo počasi ali sploh ne odpravijo čutne gibalne amnezije, ki je glavni vzrok za njihovo trenutno stanje. Pretiravajo s ponavljanjem gibov, gibljejo se prehitro in sunkovito ali napačno, kajti njihovo telo ni sposobno gibe izvesti pravilno. Človek se znajde v začaranem krogu, da bi se iz njega rešil, pa pretirava še naprej ali pa vadbo opušča. Celo dodatne bolečine ali poškodbe lahko pridobi. Priča smo pogostim poškodbam hrbtenice, težav s koleni in kolki, in to pri ljudeh z dolgoletno prakso ter primerno strokovnostjo recimo pri vadbi borilnih veščin, joge …. Vsem športnikom in rekreativcem poleg osnovnega športa priporočam še vaje katere od somatskih metod, če pa zaradi vpliva čutno gibalne amnezije nimajo optimalnega nadzora nad samim sabo, potem naj raje začno s klinično somatiko. Tako si bodo hitro in neboleče povrnili kontrolo nad senzorno motornim sistemom. Potem bo ukvarjanje z ostalimi somatskimi metodami dobilo drugačen smisel – veščine bodo bolj učinkovito dopolnile uspešnost pri osnovnem športu. Mehko telo in pravilni gibi, ki jih spremlja zavedanje, omogočajo napredek v veščini. Somatskih metod je več, nekomu bolj ustreza ena, drugemu druga. A nobena metoda sama zase ni dovolj, da bi človeku v celoti povrnila prirojeno, ob rojstvu dano mehkobo.

 

Psihični odzivi, ki jih v nas sprožajo dogodki vsakdana, se odražajo tudi v tonusu mišic. Mehkoba, elastičnost in voljnost ter učinkovitost niso samoumevno stanje organizma, slej ko prej postanejo cilj. Približujemo se mu z različnimi prijemi in zavestnimi odločitvami. Doseganje mehkobe je zato vsestransko in celovito delo na sebi. Klinična somatika je gotovo primeren del teh prizadevanj, ki pomagajo bolje razumeti sebe kot tudi lažje začutiti in razumeti zlato sredino v našem življenju. Pri primerjavi klinične somatike z drugimi somatskimi sistemi, ki večinoma izhajajo iz Azije, je dobro razumeti, da preplet telesa, možganov in okolja tvori naše celovito odzivanje, torej tudi odzivanje na različne somatske tehnike. Gre za preplet med nevrofiziološko in simbolno mrežo. Prva predstavlja fiziološke in nevrološke procese v našem telesu in možganih, ki pogojujejo različne vedenjske odzive. Druga pa simbolno imaginarno mrežo, v kateri se shranjuje vse akumulirano simbolno znanje v obliki znanosti, religije, filozofije. To mrežo oblikuje naše kulturno okolje, ki ga skozi življenje in učni proces znotraj določenega okolja ponotranjimo. V oblikovanju simbolno imaginarnega okolja igrajo pomembno vlogo konkretni, abstraktni in metaforični jezikovni pomeni, ki se povezujejo in prepletajo z izkušnjo. Naše izkušanje simbolnih pomenov vzhodnjaških veščin je zato pogosto nejasno, še posebej če nimamo učitelja, ki bi nam znal te pomene “prevajati” v naš simbolni sistem. Prav zato je klinična somatika lahko toliko bolj učinkovita, ker so njene gibalne zahteve povezane s simboli, ki so izrasli iz našega kulturnega okolja.

 

*Propriocepcija je zavedanje gibanja iz mišičnih, kitnih in sklepnih virov. (Charles Scott Sherrington, 1906)

 

tel. : 00386(0)74990871
mail: info@aeq.si
YouTube Facebook