menu
AEQ KLINIČNA SOMATIKA | Pogosta vprašanja | Gibanje v središču telesa mora biti učinkovito

Gibanje v središču telesa mora biti učinkovito

 

30. marec 2016

 

Pogost vzrok za težave z sklepi rok, nog in vratu je senzorno motorična amnezija (SMA) v središču telesa in nepravilen tonus mišic trupa, ki onemogoča pravilno gibanje medenice.

 

Od rojstva naprej se učimo pravilne, demokratične, porazdelitve dela med mišicami pri gibanju. Demokratična udeležba mišice pomeni, da ta sodeluje v gibu usklajeno z njeno evolucijsko dodeljeno močjo in vzvodom. Otrok skozi učenje gibanja povečuje kakovost nadzora nad mišicami. Večanje znanja o gibanju in pridobivanje veščin sta lahko samo rezultat učenja gibanja, ki mu omogoča vedno večji nadzor nad gibalnim potencialom, ki mu je pri rojstvu na razpolago. Ker je pa mišična moč v otroštvu zelo omejena, otrok nima druge možnosti, kot da odkrije in izpopolni pravilno demokratično uporabo svojih mišic, da lahko izvede želene gibe.

 

Boljša koordinacija velikega števila mišic, ki jih uporabljamo v gibanju, nam omogoči večjo učinkovitost, kar občutimo kot prijetno (užitek). Nasprotno pa občutimo manj učinkovito gibanje, ki je posledica slabše koordinacije, kot neprijetno, in če traja dlje časa, kot boleč občutek (bolečina). Če opazujemo otroka je očitno, da se pri učenju novih gibov ravna po principu: če je gibanje prijetno, raziskuje in se razvija v tej smeri naprej, če pa je gibanje neprijetno in boleče, želi spremeniti in prekiniti to dejavnost. Ker pa prijeten občutek temelji na učinkovitosti, lahko počasi, a še vedno izjemno hitro, pridobi primerno, demokratično uporabo svojih mišic. Zato lahko opišemo otroško gibanje kot lahkotno, igrivo in že na pogled prijetno. Gibanje, ki ga tako redko vidimo pri odraslih. Razumeti moramo, da uporabljamo mišice pri gibu na dva načina: s krajšanjem (kontrakcijo) kot tudi z daljšanjem (sprostitvijo). Večina ljudi ima napačno predstavo, da uporabljamo mišice v gibu samo na način krajšanja (kontrakcije).

 

Najmočnejše mišice z najboljšimi vzvodi so v sredini trupa ter povezujejo prsni koš in noge. Na žalost se prav tja najprej naseli SMA, ki potem čedalje bolj vpliva na potencialno sposobnost živčnega sistema, da lahko, kadar je to primerno, zmanjša tonus mišic na nič. To privede do vedno slabše koordinacije ter zmanjšanje demokratične uporabe mišic in s tem do zmanjšanja učinkovitosti. Gibanje je čedalje manj vir prijetnih občutkov in ga vedno težje in vse bolj na silo izvajamo. Zato dobivamo občutek pomanjkanja moči in vzdržljivosti. Ker je SMA nezavedna, se ne zavedamo pravega vzroka izgube učinkovitega, prijetnega gibanja. Zato kljub temu, da imamo premalo občutka, nadzora, usklajenosti in učinkovitosti, vlagamo čedalje več truda in trme ter premagujemo samega sebe skozi neprijetne, boleče gibe in hojo. Vse to pa lahko spremenimo in povrnemo tekoče gibanje le skozi zavestno učenje upočasnjenih, nebolečih gibov, katerih namen je učenje ne pa rezultat. Tako, kot to počne otrok.

 

Takšno izvajanje gibov omogoča živčnemu sistemu, da pridobi večjo občutljivost za bolj tekoče in učinkovitejše gibe; prav tako pa nam, kot rečeno, osredotočenost na rezultat in izginjanje učenja zaradi naglice sodobnega načina življenja, pa omogoča tudi izgubo občutka in posledično sabotiranje samega sebe. Če to občutljivost izgubimo za dlje časa, kmalu pozabimo, kako je biti svoboden, lahkoten in usklajen v gibanju. In, ko več ne zmoremo čutiti, izgubimo možnost razumeti in pravilneje izvesti gib. Sposobnost izvajanja gibov na določen način pomeni, da lahko občutimo in razumemo, kako se gibamo.

 

Rezultat tega procesa je občutek težkosti, neharmoničnosti in postopnega izgubljanja sposobnosti ter veščin. V tem procesu, ki se imenuje SMA, neusklajen in nekontroliran mišični tonus omejuje gibanje ter zahteva več napora tudi pri tako osnovnih dejanjih kot so hoja, sedenje in stanje. Naši dnevi postajajo vse težji in vedno bolj boleči. Zato si želimo opraviti z delom in gibanjem kar se da hitro in brez pozornosti za to, kar počnemo. Na različne, prisiljene, gibalne načine se poskušamo izogibati bolečinam in tako izgubljamo smisel za lahkotno gibanje.

 

Senzorno motorno amnezija imobilizira medenico in trup, skrajša korak in hojo naredi zibajočo in cukajočo. Sklepi in hrbtenica so obremenjeni 24 ur na dan in nas silijo k mirovanju, čeprav smo ustvarjeni za lahkotno, učinkovito in nenaporno gibanje. AEQ klinična somatika z učenjem pendikulacije, poznavanjem in razumevanjem somatskih refleksov, senzorno-motorne amnezije ter razumevanjem vplivov stresa, napetosti in čustev na mišice, počutje in osebnost, omogoča učinkovito spremembo teh stanj, ki jih običajno pripišemo letom, premajhni mišični moči in vzdržljivosti. Omogoča nam povrnitev in razumevanje pomena občutka za telo ter vrne v naš vsakdan učenje in prilagodljivost. To pa sta najbolj pomembni sposobnosti, po katerih se človek loči od živali in brez katerih ne moremo opravljati najbolj pomembne naloge življenja: Spoznavanje samega sebe.

 

IF WE DON’T IMPROVE WITH AGING WE DO SOMETHING WRONG.  

(THOMAS HANNA)

 

 

tel. : 00386(0)74990871
mail: info@aeq.si
YouTube Facebook