menu
IZKUŠNJE | Snežana Radojčič

Snežana Radojičič

 

Če je življenje v nečem pravično, je to pri poravnavi računov za naš odnos, ki ga imamo do sebe, do svojega telesa kot tudi psihe. Vse, kar zanemarimo pri skrbi za telo in psiho z izgovorom, da ni pomembno, da nimamo časa za to – v naivnem prepričanju, da jo bomo odnesli nekaznovano - vse to nas sčasoma dohiti. Starejši ljudje bi rekli: za vse pride čas plačila, in to z obrestmi. Prej ali slej nam življenje izstavi do centa natančen račun.

 

Skoliozo so mi diagnosticirali pri trinajstih letih. Poslali so me na elektroterapije, potem pa sem izvajala vaje s fizioterapevtom. Elektroterapijo sem nekako prenašala, pri vajah pa sem odnehala že po drugi ali tretji terapiji. Ni mi bilo všeč, da se moram toliko naprezati in truditi, a svarila odraslih, da bom pri petdesetih imela velike težave, se me niso dotaknila. Kdo pa pri trinajstih razmišlja, kaj ga čaka pri petdesetih, ki je tako ali tako obdobje, ko se vsi umirijo.

 

Naslednja desetletja do 'dobe, ko se vsi umirijo', sem imela pretežno sedeče življenje z vmesnimi obdobji večje fizične aktivnosti (rekreativno kolesarjenje, planinarjenje, aerobika v dvorani). Nikoli me ni nič bolelo, samo včasih me je hrbet v ledvenem predelu z nejasnim neprijetnim občutkom opozarjal, da nekaj ni v redu. Vendar pa so skoraj vsi okoli mene imeli take ali še hujše težave: enostavno so se nekega jutra prebudili zakrčeni, polpokretni ali celo nepokretni. Verjela sem, da mora z leti priti tudi do takih težav. Prav tako sem verjela, da imam verjetno dobre predispozicije za take težave, kar me ni nikoli preveč motilo, saj je toliko ljudi okoli mene, celo precej mlajših, imelo težke in kronične težave. Ko sem bila stara nekaj čez štirideset sem se podala s kolesom okoli sveta. Že od samega začetka sem imela bolečine v desni roki. Včasih mi je roka otrpnila čez noč in sem zjutraj potrebovala tudi več kot pol ure razgibavanja, da sem jo ponovno vrnila v življenje. Mislila sem, da je težava v položaju na kolesu, vendar pa bolečina in zakrčenost nista popustili niti po neštetih spremembah položaja sedeža in balance. Sprijaznila sem se s tem, da je to pač 'cena, ki jo plačujem, da sem lahko svoboden kolesarski nomad'.

 

Tudi hrbet je dajal signale, da nekaj ni v redu, a ne tako jasne in ne tako boleče. Težko sem dlje časa sedela na tleh brez naslona, občasno sem imela težave tudi pri vstajanju iz šotora. Jezilo me je, da se moj hrbet obnaša kot hrbet starih ljudi(medtem sem seveda ugotovila, da petdeseta niso niti približno leta za umiranje), kajti imela sem dovolj moči in energije, da prečkam Himalajo z natovorjenim kolesom. Zato sem te signale ignorirala. Ignorirala sem tudi zakrčenost v ledvenem predelu, ki sem jo občasno začutila po vožnji. In tudi to, da včasih nisem mogla niti na drugo stran kolesa, da sedem nanj. Potem pa sem se nekega jutra, in to – kakšna ironija! – ravno na pragu petdesete, prebudila z zakrčenim, bolnim hrbtom. To je bilo tekom moje ture na Pamirju, ki velja za sveti gral kolesarjev. Namesto osvajanja svetega grala, ki je bil že dolgo moj sanjski cilj, sem končala v bolnici n magnetni resonanci. Rezultati so pokazali, da imam hernijo diska.

 

Na ime Aleša Ernsta sem naletela po naključju, ko sem po internetu iskala rezultate za besedni zvezi 'hernija diska in vožnja kolesa'. Najbolj me je skrbelo, kaj me čaka v prihodnosti, kakšna je napoved glede potovanj s kolesom in nomadskega načina življenja, v kar se je medtem spremenila moja avantura kolesarjenja okoli sveta. Vsevedno Google mi je predlagal stran s forumom, kjer je Aleš nekoliko let prej polemiziral o senzorno-motorni amneziji, klinični somatiki in neki metodi, ki jo je razvil sam in poimenoval AEQ. Meni je bil to popolnoma neznan teritorij in nikoli mu ne bi posvetila večjo pozornost, če ne bi bili izpostavljeni dve dejstvi: da je Aleš bivši kolesar in da njegova metoda daje neverjetne rezultate. Mnenja ljudi na forumih se ne da poneveriti in mnenja ljudi, ki so bili pri Alešu na terapijah, pričajo skoraj o čudežih.

 

Temeljito sem prebrala vse, kar mi je uspelo najti, obiskala sem tudi spletno stran AEQ in kontaktirala Aleša prek FB. Poslala sem mu svojo diagnozo skupaj z vprašanjem, za kako resno stvar gre in ali mi lahko pomaga. Dobila sem jedrnato, razumljivo in logično razlago o vzrokih za moje stanje in dve vaji za začetek. Navodila za ti dve vaji so bila daljša od vseh predhodnih razlag. Poleg tega pa je bilo tudi jasno napisano, da se klinična somatika, še posebej AEQ metoda, poučuje izključno v živo, ker je pri tej metodi skoraj vse pomembnejše kot samo mehansko ponavljanje gibov. Vendar pa sem jaz obtičala v osrednji Aziji, kjer so zdravniki v glavnem obtičali v dobi 'vračev' (kot se v ruščini imenuje zdravnik), z bolečinami, ki so mi komaj dopuščale dvajset korakov od hostla do trgovine. Se mi zdi, da se je Aleš zaradi tega odločil, da mi vseeno poskuša pomagati na daljavo.

 

Prvo, kar sem takoj razumela je, da AEQ metoda vključuje učenje o mehanizmih, ki nam omogočajo gibanje in življenje (preživetje) ter se odvijajo na relaciji možgani – živčno-mišični sistem. Dejstvo, da si tudi naše telo zapomni vse, ne samo fizične, temveč tudi čustvene strese, je bilo za nekoga, ki se je vse svoje življenje ukvarjal skoraj izključno samo z duhovnimi samospoznanji, veliko odkritje. Ko se vam pred očmi utrne tako očitna resnica, da se vprašate, kako je to mogoče, da tega niste videli in vedeli že prej.

 

Moja perspektiva se je naenkrat spremenila. Bilo je kot napoved, kaj je mogoče doseči, ko sem za nekaj trenutkov (s)hodila, kot da je prvič v življenju, oziroma kot sem to počela že davno nazaj, ko sem se učila hoditi. Občutila sem svoje gibe in se jih tekom izvajanja zavedala. Veselo in lahkotno, kot se verjetno hodi po oblakih. No, bilo je samo za kratek čas. Potrebno bo še veliko predanega dela, učenja in vaj, da bom to trajno obvladala.

A zdaj mi je bila ta pot jasna. Vedela sem, da sem našla pravo stvar.

 

Bolečina ni dobra. Bolečina se ne pojavi za to, da bi jo mi premagovali, šli prek nje kot z buldožerjem. Bolečina je opozorilo sistema, da delamo nekaj narobe in da sistem ne zmore več prenašati tega pritiska. Bolečina je predstavnik entropije, in če je ne uslišimo, vodi do izčrpanosti in poškodb.

 

Pri fizični ali čustveni bolečini se naše mišice zakrčijo in tonusi sistema se dvignejo, da lahko zdržimo pritisk. To je obrambna reakcija organizma. Vendar pa ko je nevarnost mimo, se morajo mišice sprostiti, in če se to ne zgodi, gibi obtičijo v refleksu travme in se sčasoma avtomatizirajo zaradi senzorno-motorne amnezije.

 

Potrebno je spremeniti odnos na relaciji um-podzavest-telo. Kajti fizika vedno premaga um.

S počasnim izvajanjem lahkih, enostavnih gibov, kot v upočasnjenem filmu, si lahko povrnemo občutek in nadzor nad mišicami, da vemo, kdaj jih je potrebno podaljšati (raztezanje) in kdaj skrajšati (sprostiti). Na tak način reprogramiramo možgane, ki začnejo v naše mišice ponovno pošiljati naše zavestne ukaze. ...

 

AEQ metoda nas med drugim uči tudi to.

 

Noben čudež se ni zgodil čez noč. Vaje sem delala vsak dan. Vedno znova, prav tako sem brala razlage teh vaj, raziskovala klinično somatiko po internetu, a največ pozornosti sem namenila poslušanju svojega telesa. Stanje se je ne samo dnevno spreminjalo, tudi tekom istega dne. Začutila sem napredek, potem pa se je bolečina ponovno pojavila.

 

Aleš je z neskončno veliko potrpljenja, vedno mirno in pozorno, spremljal moje stanje skozi te svojevrstne dopisne terapije. Nekaj časa sem nezavedno imela distanco do njegove metode, namreč na mojih potovanjih sem srečala veliko tako imenovanih učiteljev, ki sem jih hitro spregledala. Ampak Aleš ni bil eden od njih. Z vsako novo razlago, novim odgovorom an moje vprašanje, se je razkrivalo veliko znanja in popolno obvladovanje teme, ki jo poučuje. Izkazalo se je tudi to, da je moj učitelj zelo pametna oseba, ki je premlel veliko pomembnih življenjskih resnic. In zato mu popolnoma zaupam.

 

Postopoma se mi je stanje izboljševalo. Po nekaj več kot mesecu dni sem že lahko prehodila dvajset kilometrov brez večjih težav. Hoja mi je še najbolj ustrezala, kar se mi je v bistvu zdelo kot paradoks, saj desetletja nazaj nisem mogla pešačiti dlje časa zaradi napetega občutka v spodnjem delu hrbta. AEQ nas uči, da je hoja naravni način gibanja. V zelo kratkem času po poškodbi mi je uspelo prehoditi tolikšno razdaljo, kar je neizpodbiten dokaz, da vaje pomagajo mojemu telesu, kot mi razumevanje, kaj se dogaja z mojim telesom, pomaga razumeti sebe in svet.

 

Zdaj jasno razumem, da je bila zaradi padca s kolesa pred desetimi leti moja celotna desna stran v refleksu travme. Takrat sem zaradi padca pristala v bolnišnici, kjer so mi operirali levi komolec. In razumem, zakaj mi je zaradi tega otrpnila desna roka. Razumem, kako so številne travme od otroštva naprej izzivale vse večjo napetost in povzročale entropijo v središču mojega telesa, najprej s skoliozo in potem s hernijo diska. Jaz sem tista, ki lahko omili posledice že nastale škode in tudi prepreči nove. Aleš mi je 'samo' pomagal, da dojamem način, kako se to naredi, in da ga čim bolj obvladam.

 

Po treh mesecih, ko se je moje stanje že zelo popravilo, sem si upala iti na precej zahteven treking. Morala bi nositi več kot deset kilogramov težak nahrbtnik in se vzpenjati po tisočerih stopnicah in prepešačiti kilometre spolzkih viaduktov nad brezni. Spraševala sem se, če bom zdržala ali pa me bodo bolečine in napetost v hrbtu prisilili k predaji.

 

In potem se zgodilo naslednje: telo je samo začelo hoditi na najbolj ekonomičen in brezbolečinski način, varčevalo je z energijo in bilo previdno, hkrati pa ohranjalo gibe neverjetno mehke. Zdaj se mi je bilo lažje vzpenjati po ozkih spolzkih stopnicah z vsem tovorom vred, kot pa prej hoditi po varni ravni površini. Vedela sem, da sem uspela – moje telo se je naučilo.

 

Ampak še ni končano. Dogovorila sem se za aktivno terapijo pri Alešu čez nekaj mesecev. Če mu je uspelo, da me vse to nauči prek interneta (kar se, pravi Aleš, v somatskih krogih smatra za nemogoče), potem sem prepričana, da bom lahko kmalu po terapijah (kar bom tam izvedela in se naučila) spet kolesarila. In da bo konec mojega kolesarskega potovanja okoli sveta zvenel nekako tako: „In tako je srečno in brez bolečin vrtela pedala do konca življenja, zahvaljujoč AEQ vajam, ki so postale njen sveti gral“.

 

Aleš, moj globoki priklon in najlepša hvala.

 

Snezana Radojicic, Sanqingshi,Kitajska

 

Snežana

tel. : 00386(0)74990871 
mail: info@aeq.si
YouTube Facebook