menu
IZKUŠNJE | Pismo udeleženca

Pismo udeleženca

 

Pozdravljen Aleš

Obljubil sem, da se bom javil po enem tednu, kako mi gre. Ker mi pač ni šlo tako, kot bi mi lahko, sem odlašal.  A obljuba dela dolg.

Preveč stvari se je dogajalo v tem času. Ko sem se začel po delavnici ukvarjati sam s seboj s pomočjo SOMATIKE, sem imel nenadoma ogromno dela. Prišel sem tudi do "zanimivih" spoznanj:  - nič ni tako, kot se mi je zdelo, da je. - pri vajah sem doživljal toliko različnih občutkov, da nisem vedel, kaj naj z njimi. - vsak dan je drugačen, vedno nekaj novega.

 

Najbolj me je skrbelo, kako bo v službi po dopustu. Moje delo je pač gibljivo - osem ur sem več ali manj v gibanju, sedenja skoraj ni. Vmes je veliko dvigovanja, premikanja, ogromno prilik za nepravilno ravnanje in... še in še.

 

Prve dneve sem po nekaj urah dela padal iz enega stanja v drugega: od jutranje sproščenosti, do vračanja v stare forme zateglosti in utrujenosti mišic, ko nisem vedel kako, na kakšen način naj jih sprostim. Nihal sem med refleksi travme in zelene luči in... bilo je pestro. In ko me boli in sem zategnjen se namesto malice 10-15 minut posvečam vajam.

 

Potem pa le žarek upanja. Vedno bolj sem okreten v spodnjem delu trupa, gibljivost je povečana, v avtu se lahko brez težav zasukam nazaj z obratom (prej je delal samo vrat, pa še ta bolj tako-tako). Tudi na levi nogi se bolj okretno zavrtim, togost nadomešča gibljivost. Sicer se vzorec bolečine premika, to pa je odvisno od tega, kako dobro naredim vajo.

 

Med vajami se mi je sprožil celo refleks travme. Spomin na smrt v preteklosti in bojazen smrti ljubljene osebe v prihodnosti. V bistvu se je sprostil strah, čustvo, ko sem bil v nenehnem zakrčenem strahu in bojazni da bom izgubil otroka. Telo si zapomni to energetsko obliko in te spremlja, le da tega ne zaznamo. Vemo, a ne vemo kako. Telo pravzaprav ne ve kaj je res: odziva se tako na pravo nevarnost, kot namišljeno (stres). Lahko samo rečem, da so vaje sproščale dolgoletno zakrčenost, vsled katere se je sprožil impulz sprostitve. Jok, solze, hvaležnost za spoznanje...

 

Tudi zato nisem mogel delati sproščeno. Po teh dveh dogodkih so vaje šle neprimerno lažje, občutek se je izboljšal. Ne pomeni, da ga nisem lomil in delal na moč, sploh ne, ampak vedno več občutka imam. Žal (ali pa na srečo) lahko rečem, da ko nisem pozoren na gibe, v sekundi zamočim: s to razliko, da zdaj že vem, kdaj sem prestopil Rubikon.

 

Preizkušam meje, tako kot ročno vrtiš gumb za postajo na radiju: malo gor, malo dol, da najdeš čist zvok brez šumenja. Včasih se tudi prekucnem in hočem več. Saj mi je malo žal (tu sledi preklinjanje), ampak učenje na novo je dvojni proces: spoznati in pozabiti staro in ga nadomestiti z novim.

Sploh pa: v glavi mi roji kot v čebelnjaku. Naslednjo vajo v glavi premlevam cel dan, da bi jo sploh znal približno pravilno narediti. Zdaj me po kakšni vaji kaj boli, čutim napetost, cukanje (saj vem, ni treba na glas povedati, spet sem šel predaleč), ampak je občutek vendarle drugačen: prej nisem vedel, zdaj pa saj vem, kje sem ga polomil - in to je zame že bistvena razlika.

 

Vse je drugače. Ne znam opisati, ker sem v nekem procesu spremembe, ker se HOČEM spomniti vzrokov v preteklosti, da bi odpravil posledice v sedanjosti.

 

Pa kaj bi se pritoževal. Po več kot petintridesetih letih od poškodbe mišic, na katero se nisem oziral, po travmah za katere sploh nisem vedel, da izhajajo od tu, po dolgotrajnih stresih, ki so se nabirali, po obiskih raznih specialistov, ki so mi predpisovali tabletke, vaje za krepitev in moč mišic... lahko pa že še malo potrpim. Zdaj vsaj vem zakaj me boli. Prej tega nisem vedel. Je sicer rahlo neugodno, ko se z debelimi zimskimi rokavicami lotevaš vdevati nitko v šivankino uho, ampak AEQ klinična somatika je tista, ki mi je rokavice snela z rok in mi ponuja: OBČUTEK.

In to počnem, to je moja moč, ker HOČEM in tudi ZMOREM in tudi BOM naredil.

 

Čas pa mi ni več pomemben. Vaje delam zjutraj pred službo, ko pridem domov in zvečer pred spanjem. Včasih pa samo poležavam in se sproščam z dihanjem. Opazil sem tudi to, da sploh ne znam dihati in da če se posvetim dihanju 10 minut pred vajo, je vaja čisto drugačna, kot bi jo delal direktno.

Pa še to: osem ur na dan v službi imam priliko opazovati, kaj kako delam, kje se in na kakšen način vklapljajo napačni vzorci. In jih popravljam.

To pismo, ki sem ga pisal Vam kot odgovor je v bistvu moja izpoved samemu sebi, kot pismo ali dnevnik. Potrudil sem se povedati, kako mi gre, pa je nastalo to, kar sem napisal. Ko na glas poveš ali napišeš, kaj te teži, se sprosti energija, ki prinaša olajšanje, breme se sprosti, navlaka izgineva. Ljudje preprosto preveč bremen nosimo s seboj. Delam na tem, da jih odvržem.

 

Mislim, da tudi drugi "sotrpini" doživljajo podobne situacije. Vsak je imel svoj "križev pot", tudi vam ni bilo z rožicami postlano, ko ste iskali novo pot.

Lahko rečem le to: v iskanju svoje odrešitve bolečin, sem odkril marsikaj. Posvetil sem se Reikiju, Radiesteziji, Bioenergiji, raznim tehnikam, ki so pomagale, ampak... da bi pomislil na telo, na mišice... to mi je pa bilo čisto mimo.

 

Sam sebi se zdiš kot nekdo, ki pol svojega življenja neutrudno išče očala, ki jih ima ves čas na nosu.

Res smo majhni v svojem razmišljanju, pa tako VELIKO VESOLJE nas obkroža.

Zaenkrat toliko. Če mi pa kaj ne bo šlo, bom prijazno zaprosil za nasvet.

 Lep pozdrav

 

 

 

Štor

tel. : 00386(0)74990871 
mail: info@aeq.si
YouTube Facebook