Hrvaški prvak v triatlonu in kondicijski trener vrhunskih športnikov turške atletske reprezentance o izkušnji z Alešem

»Vsekakor ni bilo niti namerno niti slučajno, da sem ta dan s svojim športnikom zaključil pri dolgoletnem prijatelju. Bil je to spet eden tistih dni frustracije in nemoči ter brezupa, kot je bilo to v zadnjih treh mesecih intenzivnih terapij: masaž, magnetov, električne stimulacije, fizikalne terapije in kdo ve česa še v najdražjih bolnišnicah v Istanbulu, pri najboljših strokovnjakih in zdravnikih. Diagnoza je bila kopičenje vode okoli kosti zaradi poškodbe pred šestimi meseci; bolečina se je ‘sprehajala’ od kolena pa vse do medenice. Moja atletinja ni bila v stanju sedeti, voziti avta, hoditi, o treningu nisva mogla niti razmišljati. Sledilo je trimesečno zdravljenje z injekcijami proti revmi, s spremljajočimi glavoboli; nakazana je bila možnost operacije, če zdravljenje ne bi pomagalo. Bal sem se izgube sezone in olimpijskih iger v Riu de Janeiru.

Vse omenjeno sem opustil in ji predlagal obisk zdravnika v Zagrebu, tako ali tako nisva imela česa izgubiti. A je bilo enako kot v Istanbulu, le da je vrhunska športna zdravnica Nataša Desnica pri turški olimpijki in nacionalni sprinterski rekorderki Birsen Engin prepoznala porušeno biomehaniko. V Zagrebu naj bi nadaljevali s terapijami, enako kot je bilo to zadnje tri mesece v Istanbulu, brez enega samega treninga.

Bilo je sončno hladno decembrsko popoldne, ko sem ponovno, kot je bilo to pogosto v zadnjih dvajsetih letih, prišel k Alešu. Z mano je bila tudi poškodovana Birsen. Aleš je vedel, da delam s športniki, čeprav se nisva videla niti slišala od takrat, ko sem bil pred nekaj leti pri njem z Elvan Abeylegesse in kupil Polar. Problem z Birsen ga je zelo zanimal in ponudil je pomoč na meni povsem nerazumljiv način, zvenelo je, kot da se ukvarja z nečim, kar prvič slišim … Skeptičen do njegovega načina pomoči, a z mislijo, da nimam česa izgubiti, smo prekinili razgovor in odšli v ordinacijo, kjer se je začenjal zame povsem nov in neverjeten svet, ki ga pri Alešu še nisem poznal; soba je bila opremljena za najboljšo fizikalno terapijo, kar sem v svoji dolgoletni praksi videl po svetu.

Aleš je prenehal govoriti, polegel Birsen na mizo in z njo začel izvajati niz meni neznanih gibov. Da ne bi motil, sem zapustil sobo.

Čez uro je iz sobe s solznimi očmi prišla tudi Birsen, me objela in rekla: „Thank you coach, thank you so much, this is best doctor in the world,“ jaz pa sem obstal …, „ampak to ni zdravnik, to je …“. Tega dne, prvič po šestih mesecih, je s širokim nasmehom in polna energije in elana stekla čez dvorišče in se vrnila z besedami, „I can run“. Vse skupaj me je spominjalo na sceno iz filma Forest Gump, v kateri Forest pred huligani beži skozi drevored, njegove proteze razpadajo, on pa še vedno teče, čeprav ga nihče več ne lovi. In po tem samo še teče in teče.

Spremenil sem plan: za teden dni sva se preselila v Brežice in od takrat se pripravljava na Evropsko atletsko prvenstvo, kakor da se ne bi nič zgodilo. Ljudje so me spraševali, po tem ko sem še nekaj atletov poslal k Alešu na terapije in jim je ta pozdravil poškodbe, kaj ta zdravnik sploh dela. Še vedno tega točno ne vem niti sam, ne vem, kako njegova terapija točno funkcionira in kaj vse se med njo dogaja, enostavno vse pošiljam k njemu in naj se sami prepričajo. Vedno se vrnejo zadovoljni. K Alešu pripeljem tudi olimpijske rekorderje, od katerih so vsi dvignili roke ali jim ponujajo operacije.

Vse to spominja na dirkalnega konja, ki po svoji zadnji, nedokončani tekmi zadnjič vstopi v prikolico, a tokrat ne gre na trening ali na tekmo, pač pa po igri naključja pristane na edinem pravem mestu, kjer bi tudi moral biti.«

Nikola Borić

Preberite še: